35. člen KZ

Za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ je predpisana kazen zapora do osmih let in denarna kazen. Navedeni kazni sta torej predpisani kumulativno. Res se sicer denarna kazen lahko izreče kot glavna in kot stranska kazen, vendar se denarna kazen, ko je izrečena poleg zaporne, lahko izreče le kot stranska kazen (kot glavna kazen pa se v takem primeru izreče zaporna kazen); in to tudi takrat, kadar sta zaporna in denarna kazen v kazenskem zakoniku predpisani kumulativno.

V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3. 8. 1999 ter 31. 12. 2000. Upoštevajoč 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskav) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje. Zmotno je stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja. Glede na pritožbeno grajo, da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanja izvora, ni opisano, sodišče druge stopnje izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre za pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanja v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij, ter za prenašanje denarja čez državno mej

Predmet varstva pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je varovanje zvestobe družbi. Je pa na tem mestu potrebno izpostaviti, da je gospodarska družba, ne glede na to v kakšni obliki se pojavlja, samostojna pravna oseba, pri kateri je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Slednje, upoštevajoč pravila gospodarskega prava, nedvomno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, pri kateri je celotni (100%) poslovni delež v lasti enega samega družbenika. Sam izvršitveni način ter obstoj premoženjske koristi prepričljivo izkazujeta, da je obdolženi ravnal z obarvanim namenom oziroma naklepom, zato pritožniki z nasprotnim stališčem, v okviru katerega navajajo, da edini lastnik družbe s svojim ravnanjem ne more škodovati svoji lastni družbi, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti. Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranke kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne kazenske stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, in sicer na ta način, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče

Če vikend ni bil ograjen, in je bil tudi kraj, kjer je bil na tleh najden za vložnika sporni madež rdeče barve, dostopen brez ovir ter od roba lesenega dela vikenda oddaljen en meter, procesno dejanje ogleda v takih okoliščinah ne pomeni posega v pravico do zasebnosti.

Določba 4. odstavka 51. člena KZ pooblašča sodišče, da sme v pogojni obsodbi poleg glavne kazni določiti še stransko kazen, za katero sme tudi izreči, da se izvrši. Iz omenjene določbe tako izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Obstoj nevarnosti, da bi obtoženec ponovil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, pa je za izrek oziroma določitev stranske kazni izgona tujca iz države povsem irelevanten.

Opravljanje dejavnosti izven registrirane dejavnosti (posojilna služba) ne pomeni, da davčni zavezanec ni dolžan plačevati davka iz pridobljenih obresti (dobička) iz tega naslova. Dejstvi, da obtožencu ni bila izrečena zaporna kazen (pogojna obsodba) in ker pritožba zoper odločbo davčnega urada ne zadrži izvršitve nista razlog, da obtožencu ne bi bila izrečena denarna kazen kot stranska kazen za kaznivo dejanje davčne zatajitve.

Sodišče lahko stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila izreče le ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi (tretji odstavek 35. člena KZ), zato je sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu kazen po določbi 45. člena KZ odpustilo, z izrekom te stranske kazni v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon.

Zatrjevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejemali dokaze in izpovedbe le v tistih delih, kjer se pritrjuje navedbam obtožnice, ne pa tudi v delih, v katerih bi bili v obsojenčevo korist, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče je sprejelo zagovor obtožencev (sedaj obsojencev), da so bili vinjeni, vendar pa ob tem ni nastal sum, da bi vinjenost lahko pomembno vplivala na njihovo prištevnost. Pri tem je sodišče upoštevalo predvsem obnašanje storilcev pred, med in po dejanju. Omenjeno vprašanje suma je dejansko vprašanje, pravilnosti ugotovitev s tem v zvezi glede na določbo 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč preizkušati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo (sodbo) razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Obvezna uporaba milejšega zakona velja le za storilca, ki se mu (še) sodi, nima pa sprememba kazenskega zakona nobenega vpliva na pravnomočno izrečene sodne odločbe, razen