71. člen ZMZ-1

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru postopka hrvaških organov ob meji). Zaradi ravnanj hrvaške vojske, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen na meji z Bosno in Hercegovino, tudi če so resnična, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško. Sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III se prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti (poročili, sodbami ipd.) določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki se uporablja od 9. 11. 2021 (prvi odstavek 66. člena tega zakona), je bil v Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) dodan nov, četrti odstavek 70. člena ZMZ-1, ki določa, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Zoper izpodbijano sodbo ima torej tožnik možnost vložiti pritožbo in ne predloga za dopustitev revizije. Ker pravni pouk v izpodbijani sodbi navaja, da zoper njo pritožba ni dovoljena, je napačen. Napačen pravni pouk stranki sicer ne more dati več pravic, kot ji pripadajo po zakonu, ne sme pa ji biti v škodo. Zato 15- dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1) zoper izpodbijano sodbo začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa Vrhovnega sodišča.

Okoliščine, da je tožnik tri leta delal za APPF, opisana dejavnost APPF v odnosu tudi do Talibanov ter tožnikova dejanska vpletenost v naloge APPF, kar med strankama ni sporno, so odločilne v tej zadevi, spričo novo nastale varnostne situacije v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov in v upravnem sporu predloženih informacij o stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov. Bistveno in odločilno je tudi, da je tožnik v upravnem sporu po prevzemu oblasti Talibanov predložil informacije, ki kažejo na nove okoliščine glede ravnanja z bivšimi pripadniki in podporniki afganistanskih (policijskih) sil po prevzemu oblasti Talibanov. Tem informacijam pa tožena stranka v upravnem sporu ni oporekala. V aktualnih varnostnih razmerah v Afganistanu je izkazan utemeljen strah pred preganjanjem tožnika v Afganistanu iz razloga njegovega političnega prepričanja, ki se veže na njegovo pripadnost in aktivnost v okviru APPF v okolju, kjer so bili Talibani prisotni že v času, ko še niso prevzeli oblasti v Kabulu in v Afganistanu.

Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju. V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča p

.V obravnavani zadevi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje o stvari, ker je tožena stranka (zaradi napačne ugotovitve, da Ruska federacija tožnika kazensko ne preganja več) v celoti opustila ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obstojem izključitvenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče glavne obravnave ni izvedlo, saj je dejstvo, da Ruska federacija ponovno zahteva tožnikovo izročitev, priznano, kar pomeni, da je nosilno stališče izpodbijane odločbe, napačno. Dokazov v zvezi s priznanimi dejstvi pa ni treba izvesti na glavni obravnavi. Ostale ugotovljene nepravilnosti izpodbijane odločbe oz. izvedenega upravnega postopka same po sebi ne predstavljajo nosilnih stališč izpodbijane odločbe, zato bi bila s tem povezana izvedba glavne obravnave pred sprejemom odločitve o odpravi izpodbijanega akta sama sebi namen in kot taka v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. V elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Z interpretacijo SEU določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo t

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Novo pooblastilo je tisto pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Zakon ne zahteva, da je v pooblastilu izrecno navedena tudi opravilna številka sodbe, zoper katero se revizija vlaga, oziroma opravilna številka sklepa, s katerim je bila revizija dopuščena. ZMZ-1, ureja sodno varstvo ter s tem povezan postopek s tožbo pred Upravnim sodiščem, revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki ni urejeno v ZMZ-1, ampak jo urejata ZUS-1, predvsem pa ZPP. In iz obeh predpisov jasno izhaja, da se lahko revizijo vloži samo po osebi, ki ima opravljen PDI. Stališče, da bi moral imeti pooblaščenec ministrstva za vložitev revizije poleg PDI še pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite, torej ni pravilno.

Toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej. Ta razlog se nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Enako velja za razlog, ki ga je toženka tudi navedla kot enega izmed razlogov za izkaz begosumnosti, in sicer, da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji. Gre namreč (tudi) za t.i. milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in ki tudi veljajo za večino prosilcev za mednarodno zaščito. Nezadostna podlaga za pridržanje tožnika je tudi dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah. Logično je, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici. Toženka tožniku neutemeljeno očita, da že zgolj dejstvo, da je zapustil Grčijo in Hrvaško, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je bilo o njima odločeno, pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Republiko Slovenijo. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9.člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanj

Toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko je mogel. Enako velja za razlog, ki ga je toženka tudi navedla kot enega izmed razlogov za izkaz begosumnosti, in sicer, da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Gre namreč (tudi) za t.i. milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in ki tudi veljajo za večino prosilcev za mednarodno zaščito. Nadalje je nezadostna podlaga za pridržanje tožnika tudi dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah. Že glede na ureditev po Dublinski uredbi je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici. Se pa sodišče strinja s toženko, da pa ravno to vedenje tožnika (zapustitev Nemčije in Avstrije pred zaključkom postopkov mednarodne zaščite) kaže na izrazito begosumnost tožnika.

Tožnik je izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil, tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan.

Tožnik je izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil (logično in življenjsko), tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Sodišče glede na navedeno meni, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan. Ravnanje tožnika po podaji prošnje - zapustitev države, preden je prejel odločitev o svoji prošnji, ni opravičljivo tudi ob dejstvu, da je nepismen in da vseh postopkov morebiti ni razumel, kot se je izkazalo tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ne zna pojasniti svojega videnja, kako naj bi postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito potekal. Da je zapustil Bolgarijo, je imel namen že ob oddaji prošnje, saj ga je čakal tihotapec. Dejstvo, da je zaprosil za azil že v dveh državah, ter na odločitev v teh državah ni počakal, opravičuje uporabo kriterija "nesodelovanje v postopku" in kaže na tožnikovo izrazito begosumnost.

V osebni izkaznici je tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.

Med strankama je bila tudi v ponovnem odločanju sodišča sporna pravilnost dokazne ocene (presoje) ugotovitve (ne)pristnosti pritožnikove spremembe vere iz muslimanske v krščansko (evangeličansko) vero, ki je bila ključna za zavrnitev priznanja mednarodne zaščite v postopku pred toženko. To pa po presoji Vrhovnega sodišča (med drugim tudi glede na ugotovitve in napotke Vrhovnega sodišča v prejšnjem postopku) vzpostavlja dolžnost sodišča, da v obravnavanem primeru opravi glavno obravnavo. V primeru, da je dejansko stanje med strankama sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) le, kadar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnikovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. S tem je vnaprej vrednotilo uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na glavni obravnavi (vn

Če prosilec za mednarodno zaščito zahteva seznanitev glede uspeha dokazovanja, ga je tožena stranka dolžna seznaniti z dokazno oceno (z uspehom dokazovanja), saj mu to omogoča tudi eventuelno predložitev še drugih dokazov.

Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena. Tožena stranka je informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti. Sodišče bi lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika n

Prosilec za mednarodno zaščito ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

Prosilec ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

Toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito zaprosil neposredno po prijetju s strani policije, niti na razlog iz tretje alineje drugega odstavka istega člena, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega sta oba kriterija v tej zadevi neskladna z osebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Nadalje je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnika o razlogih, zaradi katerih je Grčijo zapustil (zaradi slabih razmer), tudi ni mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Slovenije pred koncem azilnega postopka, ne glede na to, da je njegova ciljna država Francija. Četudi je tožnik dal napačne osebne podatke organu v Grčiji, tega svojega dejanja ni zanikal, torej je bil o tem in tudi o razlogih, zakaj je to storil iskren, zaradi česar tudi ta