61. člen ZMZ-1

Tožnikove navedbe glede ekonomskih in družinskih zadev ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Dogodki s teroristi niso bili razlog, da je tožnik zapustil državo, ampak je bil razlog družinske oziroma ekonomska stiska, kot to jasno izhaja iz tožnikovih izjav, da je državo zapustil zaradi travme in mamine smrti ter izgube hiše.

Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.

Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.

Stranka (oziroma smiselno njen pooblaščenec) mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej tudi v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Zgolj slaba ekonomska situacija v državi, ki ji je podvrženo veliko prebivalcev, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Škoda iz 28. člena ZMZ-1 namreč ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.

Tožnik je očitno izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel, da je to storil zaradi denarja in da išče zaposlitev. Toženka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem mu je omogočila, da izkaže tehtne razloge, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. Ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.14, 15 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora ur

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

Instistut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročile tretje osebe, in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto, ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost. Upravni organ, ob seznanitvi prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države, prosilca ni dolžan soočiti z informacijami o njegovi izvorni drža

Pritožnik je s svojimi navedbami zatrjeval slabo ekonomsko stanje v izvorni državi in navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo (20. in 28. člen ZMZ-1) in njegovo ustaljeno razlago v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja in družinskih težav v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je ob podaji prošnje izpovedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da se mu v Maroku ni nikoli nič hudega zgodilo.

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države.

Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je pritožnik navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer rekoč, da so njegove težave v 90 % ekonomske in v 10 % družinske narave. Sam je tudi zatrdil, da bi v Maroku ostal oziroma ga ne bi zapustil, če bi bil tam bolje finančno situiran. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju, kajti gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov oziroma relevantnih podlag za priznanje mednarodne zaščite.

Tožnik v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, ker prepiri in pretepi z neznanimi osebami, ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na pod

Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Tudi po presoji sodišča ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, upoštevajoč, da tožnik ni bil preganjan v izvorni državi, ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi (lahko) izključile uporabo koncepta varne izvorne države.