29. člen ZMZ-1

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. Eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tudi vprašanje istovetnosti.

Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju. V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča p

Tožnikove izjave iz prošnje niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Po presoji sodišča so tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost. Treba je šteti, da tožniku grozi, da bi mu iraške vladne sile ali drugi akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS in ga na tej podlagi preganjali. Iz poročila UNHCR je razviden poziv te organizacije državam, naj se vzdržijo prisilnega vračanja oseb, ki izvirajo iz območij, ki jih je pred tem nadzoroval ISIS. UNHCR prav tako odsvetuje prisilno vračanje teh oseb v druge dele Iraka, če obstaja tveganje, da na teh območjih ne bodo mogli dostopati in/ali prebivati ali da bodo drugače končali v položaju, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se vrnejo na svoje izvorno območje. Iz navedenega poročila EASO pa izhaja, da na splošno velja, da je KRG (Kurdistan Regional Government) akter zaščite, ki izpolnjuje zahteve iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II, vendar ko gre za osebe, za katere velja, da so povezane z ISIL (ISIS), morda ne želi zagotoviti zaščite v tem smislu. Poleg tega je KRG sprejel lastno protiteroristično zakonodajo, v skladu s katero se preganj

Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.

Tožnik je med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, j

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti. Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev

Tožnik ni izkazal zadostne intenzivnosti groženj glede na to, da v obdobju 5 do 6 mesecev po pretepu leta 2017 v Alžiriji ni prejel nobene grožnje; da bi mu sosedje sledili v Grčijo in Francijo pa je premalo verjetno spričo tega, da tožnik za to ni predložil nobenega dovolj tehtnega dokaza niti prepričljivega indica. Poleg tega ima tožena stranka prav, da bi moral tožnik tudi izkazati na bistveno bolj prepričljiv način, da bi bilo v Alžiriji nesmiselno, da bi se obrnil na policijo, da bi pri državnih organih iskal t.i. notranjo zaščito. Tožnik je bil preveč pavšalen in zato neprepričljiv pri pojasnitvi, zakaj se ni obrnil po pomoč na državne organe.

Sodišče mora ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Za dostop do pritožnikove province Daykundi sta primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. V večini delov province Wardak so močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje. Sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ke

Ocena v zvezi z možnostjo pritožnikov za nastanitev v varnem delu izvorne države (notranja razselitev) temelji le na abstraktni verjetnosti, izhaja pa tudi iz presoje vsebine poročil o (sedanjih) razmerah v prosilčevi izvorni državi ter razvojne tendence (trenda) spoštovanja človekovih pravic. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, in bi bila zato nedopustna. V zvezi z vprašanjem kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, je tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, potrebna ex nunc presoja v tem pogledu pravno pomembnih dejstev in dokazov. Zato je treba upoštevati tudi nova dejstva in dokaze, ki so se pojavili po koncu glavne glavne obravnave ali po koncu postopka na prvi stopnji (če je postopek tekel brez glavne obravnave), kar pomeni, da v

Na podlagi izrazitega poslabšanja varnostne situacije v zadnjih mesecih, povsem negotove prihodnosti konflikta ter uporabe bojnih sredstev, ki so nevarna za civiliste, in na podlagi individualnih okoliščin tožnikov (prebivanje v enem izmed najnevarnejših predelov Donecka, kjer še vedno potekajo oboroženi spopadi, ter ženski spol tožnice), sodišče ocenjuje, da v skladu s sodbo Elgafaji obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bila tožnika v primeru vrnitve v njun izvorni kraj, Doneck, soočena z utemeljenim tveganjem resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu. Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Smiselno enako velja za sodišče, kadar odloča v sporu polne jurisdikcije, kakor v konkretnem primeru. Tožnica je stara 53 let, ženske so sicer glede na poročilo IOM glede zaposlitvenih možnosti v slabšem položaju, vendar je treba upoštevati, da je tožnica brez mladoletnih otrok, ki bi jih morala preživljati in zanje skrbeti, pridobljeno ima srednjo tehnično izobrazbo, pred zapustitvijo države

Tožnikova pravica do sodelovanja v dokaznem postopku je kršena, če tožena stranka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite ne upošteva aktualnih poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne temelji le na razlogih o vprašljivi razumnosti pričakovanja, da se bo tožnik naselil v Kabulu, ampak najprej na ugotovitvi, da toženka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite zaradi možnosti notranje zaščite v Kabulu ni upoštevala aktualnih poročil o stanju (tako varnostnem kot glede socialno-ekonomskih razmer) v Afganistanu in Kabulu, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe. Pritožnica temu ne oporeka in ne trdi, da poročil ni spregledala oziroma da se je z njimi seznanila in jih presodila v okviru ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja ter o tem navedla razloge v svoji odločbi. To pa pomeni, da je toženka kršila tožnikovo pravico do dokazovanja odločilnih dejstev za odločitev kot sestavnega dela strankine pravice do izjave, konkretizirane v 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Že to pa zadošča za zavrnitev pritožbe, saj ta s svojo vsebino, usmerjeno le zoper enega od več razlogov, na katerih temelji izpodbijana sodba, namreč ne more vplivati na odločitev v zadevi.

Samo dejstvo, da prosilec na standardno pravno vprašanje, ali je bil preganjan iz katerega koli razloga iz 1. odstavka 27. člena ZMZ1-1, ni odgovoril prepričljivo, na katero podlago se opira njegov zahtevek, ne more biti pomembno z vidika pravilne subsumpcije relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan. Sodišče ne vidi podlage, da bi odstopilo od stališča ESČP še iz leta 2013, ki temelji na informacijah o stanju v Kabulu, da ni pričakovati, da bi talibani bili sposobni ali motivirani, da bi v Kabulu iskali in izsledili osebo in se ji maščevali, če gre za "politično" neizpostavljeno osebo, ki naj bi imela dalj časa nazaj določene kontakte s talibani. Iz sodnih odločb ESČP iz zadnjega obdobja izhaja, da glede na informacije, ki so bile tekom konkretnih postopkov predložene ESČP, v splošna varnostna situacija ni takšna, da bi bil posameznik podvržen prevelikemu tveganju z vidika 3. člena EKČP zgolj na podlagi dejstva, da bi bil vrnjen v Afganistan oziroma v Kabul, in da bi v zvezi s tem ESČP moralo odstopiti od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom. V dveh odločitvah o nesprejemu pritožb na ESČP z dne 11. 7. 2017, kjer se je ESČP še vedno oprlo na so

Tožnik ni imel posebnega "profila" v očeh Boko Haram v tem smislu, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi ga ta skupina sledila v Nigeriji, če bi se nastanil v Lagosu. Sodišče upošteva, da je tožnik v Lagosu že bival eno leto in da pri starosti 26 let nima znakov posebne ranljivosti oziroma jih ni zatrjeval. Ker varnostne razmere v Lagosu po splošno znanih dejstvih niso primerljive z možnostjo notranje razselitve za begunce iz Afganistana, za katere se išče možnost notranje razselitve v mestu Kabul, sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti za subsidiarno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bile slabe socialno-ekonomske razmere (namerno) povzročene s strani tretjih oseb, akterjev preganjanja oziroma države v smislu stališča Sodišča EU v zadevi M'Bodj.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela n

Tožena stranka pravi, da tožnik ni takoj zaprosil za azil, ko je prečkal slovensko mejo, ampak je bil s strani avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo in da je hotel potovati v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce. Kakšno zvezo ima to z zatrjevanim strahom pred preganjanjem v Afganistanu, ker je bil tožnik šiit iz province, ki je pod nadzorom talibanov in Hazar ter mladoletnik, tožena stranka ne izpelje, pa tudi sodišče te povezave ne vidi glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je ogromno število tujcev bežalo proti Nemčiji čez balkanske države in Slovenijo, ker so menili, da bodo tam sprejeti in to so jim države na poti tudi omogočale. V varnostnih okoliščinah, kakršne vladajo v Afganistanu, ni treba, da je bil konkretno prosilec kot pripadnik Hazarov, šiitske veroizpovedi, na območju Afganistana, kjer vladajo talibani, že preganjan, da bi se potem ugotavljalo, ali je njegov strah utemeljen. Za utemeljen strah pred preganjanjem v omenjenih afganistanskih varnostnih okoliščinah je lahko dovolj tudi, da po verodostojnih podatkih tovrstno preganjanje oziroma ciljano nasilje s strani talibanov obstaja, vprašanje pa je, če je to nasilje v predelu, kamor bi se

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Če država meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.

Pomembne osebne okoliščine, ki jih tožena stranka ni upoštevala v presoji tveganja za resno škodo v primeru tožnikove vrnitve v Kabul, so: da tožnik ne samo, da nima oziroma tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali ima tožnik kakršno koli podporno bližnje ali daljno družinsko oziroma sorodstveno okolje, in ali je mogoče pričakovati, da bi se tožnik lahko na to pomoč v Kabulu zanesel, ampak celo tožnik še nikoli ni bil v Afganistanu, ker je od rojstva živel v Iranu kot migrant oziroma begunec. Tožena stranka ni ravnala v skladu s standardi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in ESČP glede uporabe instituta notranje razselitve ne samo glede drugega standarda (sprejem v varni predel izvorne države na podlagi ustreznih dovoljenj glede na specifičen status tožnika), ampak tudi glede tretjega standarda, to je realne možnosti, da se tožnik v tem delu države nastani tako, da bo poskrbljeno za njegovo preživetje v smislu najbolj osnovnih življenjskih potreb.

Odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor naj bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). V postopku notranje razselitve je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in; ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in prežive. Tako je v postopku razselitvene alternative treba ugotoviti, ali je v mestu razselitve prosilcu omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP; vprašanje združitve prosilca z družino v kraju razselitve (ki ga izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke), pa ni predmet odločanja v postopku razselitvene alternative in tud