50. člen ZMZ-1

Iz določbe tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje). Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji. Zaradi poteka devetmesečnega roka ni mogoče navedb in dokazov v novi prošnji obravnavati, kot da gre za postopek priznanja mednarodne zaščite, vložene znotraj tega roka.

Tožnik je 20. 5. 2025 azilni dom samovoljno zapustil in se vanj v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil, pri čemer ni najti razlogov, ki bi opravičevali njegovo samovoljno zapustitev azilnega doma oz. njegov odhod ni posledica okoliščin, na katere ni imel vpliva.

Tožnik v tožbi ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ni imel druge izbire, kot da zaradi preživetja nenajavljeno odide iz Azilnega doma in si pridobi delo za plačilo brez dovoljenja pristojnega organa. Za svoje ravnanje v tožbi ni navedel razumnih in opravičljivih razlogov.

ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

Tožnik ni uspel izpodbiti izpodbojne pravne domneve o samovoljni zapustitvi Nastanitvenega centra (izpostava Azilnega doma), posledično je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno.

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023, zato bi moral tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

V tej zadevi torej tožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, niti ni sporočil, kje se nahaja, s čimer je kršil svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zoper izpodbijani sklep na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Tudi glavne obravnave se tožnik ni udeležil.

Z določbo drugega pododstavka drugega odstavka 28. člena Procesne direktive II je državam članicam omogočeno, da v svoji zakonodaji določijo, da se postopek po poteku določenega časovnega obdobja (najmanj devetih mesecev) od prekinitve prvega postopka zaradi implicitnega umika prošnje ne more več uvesti ali nadaljevati, vloga, predložena po poteku roka, pa postane predmet postopka, ki je v tej direktivi predviden za naknadno prošnjo. To med drugim pomeni, da se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje, ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive II). Prosilec lahko doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje). Vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito, ki se ji je prosilec v prvem postopku odrekel, v nadaljevanju sama po s

Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na obvestilo tožene stranke, je tožnik 10. 2. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Samovoljna zapustitev Azilnega doma dne 10. 2. 2024 izhaja tudi iz izpisa iz uradne evidence Azilnega doma, ki se nahaja v upravnem spisu. Tudi do glavne obravnave tožnik ni sporočil, kje se nahaja, glavne obravnave pa se ni udeležil, čeprav je bil po navedbah pooblaščenke o njej obveščen. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Ker je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).

Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.

Glede na to, da je Zahtevek vložen po poteku devetmesečnega roka, je toženka pravilno na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 Zahtevek obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. Po presoji sodišča je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1, po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku ni predložil novih dokazov niti navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, Zahtevek utemeljeno zavrgla.

Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Določila 5. točke prvega odstavka tedaj veljavnega besedila 115. člena ZMZ-1 ni mogoče interpretirati tako ozko, da bi smela tožena stranka zbirati samo podatke o naslovu prosilca za mednarodno zaščito. Že sam pojem začasnega prebivališča pomeni, da ne more trajati neomejeno dolgo, zato je povsem logično, da Ministrstvo za notranje zadeve evidentira tudi začetek nastanitve in datum izselitve oziroma konec nastanitve. Po mnenju sodišča se tožeča stranka tudi upravičeno sklicuje na določilo 2. alineje drugega odstavka 50. člene ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Ker to določilo izrecno govori o uradnih evidencah, se predpostavlja, da sme Ministrstvo za notranje zadeve tako uradno evidenco tudi voditi.

Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 13. 6. 2023 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj v treh dneh ni vrnil.

Tožena stranka bi v konkretnem primeru morala še pred izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka zlasti ugotoviti, ali je tožnik, ki se ni udeležil osebnega razgovora v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni udeležil zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. V obravnavanem primeru pa tožena stranka tega ni ugotavljala, ampak je avtomatično ustavila postopek, ker se tožnik ob določeni uri na (dvakrat različno) navedeni datum, na katerega naj bi bil (domnevno) pravilno vabljen na osebni razgovor, le-tega ni udeležil.

Na tožniku je breme, da dokaže, da je bila samovoljna zapustitev azilnega doma, v katerega se ni vrnil v treh dneh od samovoljne zapustitve, posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.