84.a člen ZMZ-1

Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti, zato mu je toženka pravilna odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce in ga utemeljila. Pri pridržanju na Center za tujce gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice, kar pa je v izpodbijanem sklepu

Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe. Sodišče pritrjuje presoji toženke, da je v obravnavani zadevi podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.

Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal.

Za ugotovitev begosumnosti in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti, ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Če je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Nemčiji in jo je pozneje zapustil, to pomeni pred koncem postopka v Nemčiji, to še ni zadostna podlaga za pridržanje. Iz izpodbijanega akta namreč ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala ali upoštevala katero koli okoliščino v zvezi z razlogi, zakaj je po vložitvi prošnje v Nemčiji tožnik to državo zapustil. Na osebnem razgovoru po Dublinski uredbi je tožnik povedal, da se želi vrniti v Nemčijo. Teh okoliščin tožena stranka ni upoštevala v okviru individualne (posamične) in celovite presoje, četudi se neposredno navezujejo na tožnikovo zatrjevano begosumnost in so bistvene. Bistveno pa je tudi, kar navaja tožeča stranka v tožbi in česar tožena stranka tudi ni

Za odreditev ukrepa omejitve gibanja opustitev oprave takojšnjega osebnega razgovora neposredno po pridržanju ne more biti odločilno. Ker ne obstoji niti dolžnost organa, da nemudoma po izreku pridržanja že tudi opravi dejanje v postopku, potrebno za ugotovitev okoliščin, na katerih temelji prošnja in katerih vir oziroma sredstvo je begosumni prosilec za mednarodno zaščito, pa to v pritožnikovi zadevi ne more imeti vpliva niti na odločitev, da pridržanje traja do prenehanja razlogov. Način vodenja postopka odločanja o prošnji je lahko pomemben za presojo dovolj skrbnega ravnanja organa, da se pridržanje omeji na nujno potrebni čas za opravo dejanj v postopku, s čimer preneha razlog za nadaljnje izvrševanje ukrepa. Vendar pa samo to, da s prosilcem ni opravljen osebni razgovor takoj po pridržanju, samo zase še ne kaže na opustitev dolžnega ravnanja odločevalca po vodenju hitrega in koncentriranega postopka, ki le na tak način zadosti tudi zakonski zahtevi po prednostni obravnavi prošenj pridržanega prosilca iz 48. člena ZMZ-1.

Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Ker v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih.

Tožnik je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme. Tožnik je bil namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Tožnik je iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom. Slovenijo ni zapustil izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija. Tožnik je izpovedal, da nazaj v Pakistan ne more in da bo v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, šel naprej. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.

Tožnik je zavestno navajal neresnične podatke, s ciljem uspeti v postopku. Zgolj tožnikova izjava, da bo tokrat ostal v Sloveniji, pri čemer ne navaja, da bi se karkoli spremenilo, sodišča ne prepriča, da bi ostal v Sloveniji do zaključka postopka. Sodišče je pri oceni tožnikove izpovedi upoštevalo tudi, da je v prošnji navedel, da ne namerava ostati v Sloveniji do zaključka postopka.

Izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce, je treba brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja. Za ugotovitev begosumnosti, in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti, ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da tožnikova begosumnost ni tako velika, da nobena omejitev, ki bi jo zakonodajalec sicer moral predpisati v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ne bi mogla v enaki meri zadovoljiti legitimnega cilja, in ki ne bi pomenil posega v pravico iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Posledično to pomeni, da je pridržanje tožnika nezakonito zaradi tega

Tožnik je večkrat med tekom upravnega postopka in tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem izpovedal, da je Italija vseskozi njegova ciljna država in da je bila njegova ciljna država že ob odhodu iz Indije. Navedene individualne okoliščine so tudi po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru in je zato pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da bo tožnik ostal v Sloveniji in da države do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal.

Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

V določenih primerih je lahko tudi slaba ekonomska situacija razlog za mednarodno zaščito, v kolikor je revščina posledica diskriminatornega ravnanja, ki je naperjeno proti določeni osebi zaradi njenih osebnih lastnosti. To, da je tožnik opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom, razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel na Portugalsko in na podlagi teh ravnanj tožena stranka nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti.

V postopku odločanja o začasni odredbi mora biti vsem strankam zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). V zvezi s tem je tudi bistveno, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Ni dvoma, da sklep o pridržanju tožnika na Center za tujce posega v njegov pravni položaj. Vendar pa se lahko z izdajo začasne odredbe tožnika v tovrstnih zadevah varuje le pred nastankom težko popravljive škode, ki presega zgolj sam poseg v njegovo osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Potrebno varstvo javnega interesa namreč upravičuje sam odvzem prostosti oziroma omejitev gibanja kot posledico izpodbijanega akta. To izhaja iz vrednotenja, ki ga je opravil že zakonodajalec glede na naravo samega ukrepa in pogojev za njegovo izdajo v ZMZ-1. Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko

ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe splošna pravila ZUS‑1, po katerih mora tožnik v svoji zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze, kar velja tudi za druge stranke postopka glede dejstev, ki jih zatrjujejo v svojo korist. Ob tem mora biti vsem strankam v postopku odločanja o začasni odredbi zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).

To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je takoj naslednji dan, to je 15. 10. 2022, ko je bil prijet izven Azilnega doma, ponovno policiji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in spet, ko je bil že takoj naslednjega dne, to je 16. 10. 2022 ponovno prijet izven Azilnega doma, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to večkrat storil, in sicer kar dvakrat v zgolj dveh zaporednih dneh.

Da je tožnik razumel opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma ter da se bo v nasprotnem primeru njegova namera štela za umaknjeno in da bo lahko pridržan skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, nakazuje tudi dejstvo, da je dne 16. 10. 2022, ko je bil prijet na železniški postaji Logatec, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.