65. člen ZMZ-1

Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče v sistemu upravnega spora pritožbeni preizkus omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer prvi odstavek 75. člena ZUS-1 določa razloge za njeno izpodbijanje. Pritožba tako ni namenjena uveljavljanju novih dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji izpodbijane sodbe. Nova dejstva in dokazi se lahko uveljavljajo v okviru zahteve za uvedbo ponovnega postopka oziroma ponovne prošnje v skladu s 64. in 65. členom ZMZ-1.

Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje. Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.

Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.

Prosilec mora najprej podati zahtevo in izpolniti svoj del dokaznega bremena glede individualnih okoliščin in novih dejstev, temu pa lahko sledi glede na relevantnost novih dejstev tudi obveznost organa, da preverja stanje v izvorni državi, torej splošne okoliščine, ki so lahko povezane z zatrjevanim preganjanjem.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Po izpolnitvi tega trditvenega ali dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin; če to velja za prošnjo, ni razlogov, da ne bi veljalo tudi za zahtevo za uvedbo ponovnega p

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, izrecno navedel, da zato, ker ga v tam čaka obvezno služenje vojaškega roka in da je stanje v vojski zelo slabo zaradi slabega obnašanja. Ob tako posplošenih navedbah in glede na izhodišča v zvezi z dokaznim bremenom prosilca v tovrstnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da navedena nova dejstva in nov dokaz sami po sebi ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Posameznik namreč ne more biti begunec, če je njegov edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor od vojaške službe ali strah pred borbo.

Organ po prejemu naknadne oziroma ponovne prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi. Ker tožnik ni izkazal, da novih dokazov, ki so obstajala že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi). Iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev načela nevračanja, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.

Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje.

Odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Obravnavo ponovno vložene prošnje za priznanje mednarodne zaščite je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. Iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev načela nevračanja, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, je bil predmet postopka priznanja mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 28. 6. 2024.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je pravilna ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na zdravstvene težave s hrbtenico skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.