90. člen ZMZ-1

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pri

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (odločitve SEU v zadevi C-662/17) je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

Sodišče je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan, status begunca pa v ničemer ne bi izboljšal njegovega položaja, ker bi razlogi za tak status lahko trajali le do njegove polnoletnosti. Tožnik torej v obdobju, za katerega mu je podeljen status subsidiarne zaščite, ne bi mogel biti v boljšem položaju s statusom begunca.

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti. Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista naveden

Brez jedra.