62. člen ZMZ-1

Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite

Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni izkazal, da mu državni subjekti ne bi bili pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni dr

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.

Tožnik je očitno izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel, da je to storil zaradi denarja in da išče zaposlitev. Toženka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem mu je omogočila, da izkaže tehtne razloge, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. Ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.14, 15 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora ur

Pritožnik v pritožbi zgolj delno ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni bilo dela in da obstaja tveganje, da bo zaradi nezmožnosti živeti dostojno življenje, soočen z resničnim, osebnim in predvidljivim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je pritožnik navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav zato ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.

Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da obstaja tveganje, da bo zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

Upravni organ je v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le s tem mu bo zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Upravni organ pa na drugi strani ni dolžan prosilca soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo.

Tožnik je le pavšalno navajal, da je bil v izvorni državi podvržen diskriminaciji zaradi berberske narodnosti, in ni konkretiziral, na kakšen način oziroma skozi katere ukrepe se je ta diskriminacija odražala. Nobena od njegovih navedenih trditev namreč ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki jih primeroma našteva Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (resno omejevanje pravice do pridobivanja sredstev za preživetje, preprečevanje izpovedovanja vere, onemogočanje dostopa do izobraževanja)

Tožnik ima lahko tudi več državljanstev, pomembno za odločanje o mednarodni zaščiti pa je tisto, ki je povezano z državo, v kateri naj bi prišlo do preganjanja tožnika oziroma v zvezi s katero za tožnika obstaja utemeljen strah, zaradi katerega se ne more ali noče vrniti v to državo. Tožnik bi moral o dogodku (potem, ko jo je obvestil o napadu z nožem) obvestiti policijo še o nadaljnjih grožnjah napadalčevih bratov, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt z brati njegovega napadalca, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če je o grožnjah napadalčevih bratov ni obvestil. Tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje (tožnik ni ne navedel ne izkazal, da se ne bi mogel vrniti v drug kraj v Maroku, kjer ne bi bil ogrožen s strani napadalčevih bratov; sodišče pa ne sledi pavšalni tožnikovi navedbi, da bi se moral sicer, če bi odšel drugam v Maroku, ukvarjati s preprodajo drog).

Tožniku v Alžiriji grozi maščevanje družine njegovega dekleta, zato bi morala tožena stranka ob upoštevanju Smernic UNHCR presojati, ali tožnik s tem zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje, če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da je upravni organ v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito dolžan prosilce seznaniti s tem, da bo uporabljen koncept varne izvorne države ter jih soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo oziroma ali gre v nasprotnem primeru za kršitev načela zaslišanja stranke (22. člen Ustave RS)?

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi morala toženka sama v izvorni državi tožnika preverjati ob njegovih diametralno nasprotnih izjavah, ali je tožnik o dogodku podal prijavo na policijo, kajti skladno z načelom varstva osebnih podatkov tega namreč toženka ne sme storiti. Tožnik pa ni navedel prav nobenega zadržka, zakaj sam ni pridobil oziroma predložil kakršnega koli dokazila o prijavi zatrjevanega dogodka na policiji v izvorni državi. Trditveno in dokazno breme prvenstveno nosi stranka upravnega postopka.

Skozi celoten postopek je, tako kot tožnik opozarja v tožbi, zatrjeval, da je bil vsled izposoje denarja, subjekt groženj organizirane skupine posojevalcev denarja. Sodišče se strinja z navedbami v tožbi, da razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso razlogi izključno ekonomske narave. Tožnik namreč glede na svoje navedbe izvorne države ni zapustil zato, da bi si izboljšal svoj ekonomski položaj, pač pa zato, ker ga je bilo strah za svoje življenje. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom podaje prošnje in osebnega razgovora podal določene trditve, da Kosovo zanj ni varna država. Toženka tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin. Da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada je sicer lahko splošno znano, vsekakor pa trditev, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne

Razlog za ugoditev tožbi je v tem, da tožena stranka v obrazložitvi vsaj v minimalno potrebni meri ne napravi dokazne ocene in argumentacije o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je sicer v zadnjem odstavku na strani 5 odločbe navedla, da tožnik „ni imel prav nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode,“ kar je edina ugotovitev glede subsidiarne zaščite v celotni obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa ne dosega standarda vsaj minimalno obrazložene odločbe. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku, če se bo pri obravnavi subsidiarne zaščite oprla na koncept varne izvorne države, tožnika o tem obvestiti, kar v postopku ni storila, zato da bi prosilec vedel, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 izkazati tehtne razloge in po možnosti oziroma potrebi predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Tožena stranka tožniku tega pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, ni dala, pa bi morala, da bi tožnik vedel, katera dejstva, okoliščine, dokazi so potrebni za odločitev v zadevi.

Alžirija je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora ni o tem, da je tožnik državljan Alžirije, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že pristojni organ, tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

Tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, lahko vsak prosilec uveljavlja, da zanj osebno tista država ni varna izvorna država. Vendar pa mora biti prosilec predhodno seznanjen s tem, da bo koncept varne izvorne države pri njem uporabljen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo določila kot varno izvorno državo, pa tudi z okoliščinami, na podlagi katerih je bila Alžirija v Republiki Sloveniji razglašena za varno izvorno državo. V obravnavanem primeru razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz pete alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan. V skladu s tem določilom morata biti za sklep, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljen, izpolnjena dva pogoja, to je, da so prosilčeve navedbe nedosledne, lažne in protislovne ter v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, česar pa tožena stranka sploh ni preverjala.

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Po določilih 20. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi slabe ekonomske razmere. Ker je tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ni ne ob vložitvi prošnje, niti na osebnem razgovoru navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1, je torej njegova prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga. Temu, da Alžirija ne bi bila varna država, pa tožnik tudi v tožbi niti ni oporekal.