UPRS Sodba II U 257/2021-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka). Hkrati je bilo tožniku naloženo, da zapusti Republiko Slovenijo v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

2Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da je tožnik dne 22. 6. 2020 vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Iz uradne elektronske evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje izhaja, da je bila dne 18. 6. 2020 za tožnika vložena vloga za izdajo delovnega dovoljenja na podlagi sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Sveta ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je z odločbo z dne 7. 9. 2020 izdajo omenjenega delovnega dovoljenja zavrnil. Ker tožnik nima delovnega dovoljenja oziroma soglasja za zaposlitev, je upravni organ tožnikovo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnil (četrti odstavek 37.a člena v povezavi s prvo alinejo 55. člena ZTuj-2).

3Tožnik v vloženi tožbi zatrjuje, da izpodbijana odločitev ni ustrezno obrazložena in da se je zato ne da preizkusiti. Razen tega uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju zatrjuje, da razlogi za zavrnitev njegove prošnje niso podani. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na katero tožena stranka ni pristopila, zato je bila izvedena v njeni odsotnosti¹. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka, in listine upravnega spisa.

7Enotno dovoljenje za prebivanje in delo (enotno dovoljenje) je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Najprej se izda tujcu prvo enotno dovoljenje pod pogoji iz tretjega odstavka 37. člena ZTuj-2, to pa se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji, podaljša (četrti odstavek 37. člena ZTuj-2)

8Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda in podaljša enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, ki so: če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete, enajste ali dvanajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja.

9V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko soglasje za izdajo enotnega dovoljenja ne bi bilo potrebno.

10Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo tožniku enotno dovoljenje za prebivanje in delo že izdano, z izpodbijano odločbo pa je bila zavrnjena tožnikova vloga za njegovo podaljšanje. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ni izpolnjen eden izmed zgoraj navedenih z zakonom določenih pogojev, to je, ker pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev - Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije - ni izdal delovnega dovoljenja (oziroma pozitivno odločil o njegovem podaljšanju), izdanega na podlagi mednarodnega sporazuma, ki po petem odstavku 37.a člena ZTuj-2² šteje za soglasje k izdaji enotnega dovoljenja iz drugega odstavka 37. člena ZTUJ-2.

11Tožnik je namreč državljan Bosne in Hercegovine, zato je zanj na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju tega sporazuma za izdajo enotnega dovoljenja potrebno delovno dovoljenje, ki ga izda Zavod Republike Slovenije. To delovno dovoljenje šteje kot soglasje za izdajo enotnega dovoljenja.

12Glede na to, da delovno dovoljenje ni bilo izdano (oziroma podaljšano), to pomeni, da ni soglasja Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije k izdaji (oziroma podaljšanju) enotnega dovoljenja, zato je upravni organ tudi po presoji sodišča v skladu z določbo četrtega odstavka 37.a člena ZTuj-2³ tožnikovo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja pravilno zavrnil.

13Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu pravilnosti gornje odločitve ne more izpodbiti. Njenemu stališču, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, sodišče ne pritrjuje. V izpodbijani odločbi so pravilno navedene zgoraj obrazložene dejanske okoliščine, razvidne iz podatkov spisa in glede katerih tožeča stranka ne zatrjuje ničesar drugega (dejstvo, da Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije ni izdal delovnega dovoljenja tožniku) in materialnopravna podlaga (zgoraj citirane določbe ZTuj-2), s tem pa odločba vsebuje vse bistvene elemente, ki omogočajo njen preizkus, in jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V skladu s tem mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijana odločitev vse naštete elemente vsebuje, zato sodišče tožbenemu ugovoru bistvene kršitve določb postopka ne pritrjuje.

14Enako velja tudi za očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega in stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava. Vsi ugovori glede dejanskega stanja, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, se nanašajo na razloge, iz katerih je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije vlogo za izdajo delovnega dovoljenja zavrnil. Tovrstne ugovore je tako mogoče uveljavljati le v tistem postopku.

15Glede na v času izdaje izpodbijane upravne odločbe ugotovljeno za odločitev v tej zadevi relevantno dejansko stanje, pa je bilo tudi materialno pravo (zgoraj citirane določbe ZTuj-2) pravilno uporabljeno.

16Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi (drugi odstavek 58. člena ZUS-1).
² Ta določa: dovoljenje, izdano na podlagi mednarodnega sporazuma, se v postopku po tem členu šteje kot soglasje za izdajo enotnega dovoljenja.
³ Ta določa: če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.