UPRS Sodba I U 1129/2023-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-2416/2022-8 z dne 29. 6. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika (1. točka izreka) in odločila, da v zvezi z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik 3. 2. 2022 vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Ker tožnikova vloga ni bila popolna, ga je tožena stranka dne 9. 8. 2022 pozvala, da v roku 20 dni dopolni prošnjo. Tožniku je bil poziv vročen dne 16. 8. 2022. Tožnik se je 10. 10. 2022 osebno zglasil pri organu in oddal prstne odtise, digitalni podpis, potrdilo o plačilu upravne takse, osem plačilnih list, original potrdilo o vloženi prošnji z dne 3. 2. 2022 in osem REK obrazcev. Ker je bila po mnenju tožene stranke njegova vloga le delno dopolnjena, ga je tožena stranka s pozivom z dne 11. 10. 2022 ponovno pozvala, da v roku 10 dni predloži dokazila. Tožniku je bil poziv vročen 14. 10. 2022. Tožnik se je 22. 11. 2022 osebno zglasil pri organu in oddal originalno potrdilo o nekaznovanosti iz matične države, izdano s strani Ministrstva za notranje zadeve, PU Novi Sad, z dne 19. 10. 2022 s prevodom v slovenski jezik, originalni račun uradnega sodnega tolmača ter pet bančnih izpiskov. Ker je bila njegova vloga po mnenju tožene stranke ponovno le delno dopolnjena, ga je tožena stranka s pozivom z dne 24. 11. 2022 pozvala, da v roku 8 dni predloži dokazila. Tožniku je bil poziv vročen 12. 12. 2022. V vseh pozivih je bil tožnik tudi seznanjen, da lahko zaprosi za podaljšanje. Ker se tožnik v postavljenem roku na poziv z dne 24. 11. 2022 ni odzval niti ni kako drugače pokazal interesa za nadaljevanje postopka, čeprav je bil opozorjen na posledice takšnega ravnanja, je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2, njegov molk štela za umik zahteve in na podlagi prvega odstavka 135. člena v povezavi s 136. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) izdala izpodbijani sklep.

3Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo. Meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega zakona in ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži, da mu povrne stroške tega postopka v roku 15 dni od dne vročitve prepisa te sodbe. Meni, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila, zakaj je štela, da upravnega postopka ni mogoče končati brez sodelovanja tožnika niti ni moč razbrati, zakaj je štela tožnikovo vlogo za nepopolno niti ni utemeljila, zakaj je štela, da tožnik ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka in so posledično izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka. Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 pomeni, da se molk tujca lahko šteje za umik zahteve, če (1) postopka ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja ter (2) če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje postopka oziroma se iz opustitve dejanj da sklepati, da za nadaljevanje postopka ni več zainteresiran. Iz obrazložitve upravne odločbe mora izhajati, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je organ ugotovil dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, hkrati pa ni dovoljeno, da se organ samo sklicuje na podatke iz upravnega spisa (v tem primeru dopise na dopolnitev vloge). Tožena stranka je s tem, ko v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj je bila tožnikova vloga nepopolna in zakaj upravnega postopka brez njegovega sodelovanja ni bilo mogoče zaključiti ter je posledično štela, da tožnik svojo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja umika, zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V upravnem postopku je tožnik po vsakem pozivu Upravne enote svojo vlogo vselej delno dopolnil. Tožena stranka zato ni imela podlage, da bi domnevno neaktivnost tožnika lahko štela za umik zahteve in posledično izdala sklep o ustavitvi postopka. Tožnik je bil za nadaljevanje postopka nedvomno zainteresiran, saj v Republiki Sloveniji bivata njegova zunajzakonska partnerica in otrok. Pri Upravni enoti se je po postavljenem roku zglasil osebno, saj je bilo pridobivanje zahtevane dokumentacije dolgotrajno, kot prava neuka stranka pa tudi ni vedel, kako rok pisno podaljšati. Vlogo pri organu je zato dopolnjeval osebno, kar pa je bilo mogoče le, ko oziroma če so mu to dopuščale službene obveznosti. Predlaga, da ga sodišče v povezavi s tem zasliši. Ker je tožena stranka ni dodatno pozvala k sodelovanju, je napačno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) in je storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tožena stranka je z nezakonitim in nepravilnim sklepom tožniku onemogočila prebivanje v Republiki Sloveniji za več kot 90 dni po prenehanju dovoljenja za prebivanje. S tem je kršila njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 53. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) ter načelo največje koristi otrok, ki izhaja iz prvega odstavka 56. člena Ustave RS.

4V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej poudarja, da je bil izpodbijani sklep tožniku osebno vročen dne 3. 7. 2023, kar dokazuje podpisana in žigosana vročilnica. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka jasno navedla, da je bil tožnik kar trikrat pozvan k predložitvi dokazil. Vsa tri priporočena pisanja so mu bila vročena osebno, kar izhaja iz podpisanih vročilnic. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se tožnik na zadnji (tretji) poziv k predložitvi dokazil z dne 24. 11. 2022 ni nikoli odzval niti ni kako drugače pokazal interesa za nadaljevanje postopka, čeprav je bil na posledice takšnega ravnanja opozorjen, in sicer v vseh treh pozivih k predložitvi dokazil, zato je tožena stranka njegovo ravnanje štela kot molk in posledično umik zahteve, skladno z 90. členom ZTuj-2. Poudarja, da strank ne poziva k predložitvi dokazil oziroma dokumentacije, ki jih lahko pridobi sama. Brez aktivnosti vlagatelja zahteve, v tem primeru tožnika, postopka ni mogoče za stranko ugodno zaključiti, kar v povezavi s pasivnostjo stranke, torej neodzivnostjo na prejeti poziv z dne 24. 11. 2022 odkazuje na dejstvo, da stranka za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni bila več zainteresirana. Ob tem tožena stranka opozarja še na dejstvo, da zunajzakonska skupnost oziroma družinsko življenje tožnika ne vzpostavlja avtomatično nepreklicnega interesa za postopek. Obstoj parterjev ali otrok namreč ni ovira, da se posameznik ne odpravi na delo v drugo državo, prav tako ni neobičajno, da svojo namero v prihodnosti spremeni, družinske razmere pa za predmetni postopek sicer niso relevantne. Tožena stranka v nadaljevanju meni, da izhaja jasno in izčrpno iz vseh izdanih pozivov, zakaj je bila vloga nepopolna in s čim jo mora tožnik dopolniti. Za samo obrazložitev izpodbijanega sklepa pa navajanje teh podatkov niti ni pomembno. Bistveno za predmetni postopek je namreč dejstvo, da je bila tožeča stranka, kljub pozivu z dne 24. 11. 2022 in izčrpnim opozorilom tožene stranke, ki so bili zapisani v navedenem pozivu, pasivna, neodzivna in ni sodelovala s toženo stranko, kot to od nje zahteva ZTuj-2 v 90. členu. Meni, da je izrabila vse možnosti, da k sodelovanju prepriča očitno pasivnega vlagatelja zahteve. Tožnik se na zadnji (tretji) poziv k predložitvi dokazil z dne 24. 11. 2022 ni nikoli odzval, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Poleg tega ni spoštoval zakonsko določenih rokov, ki so mu bili postavljeni s strani tožene stranke za predložitev zahtevane dokumentacije.

K točki I. Izreka:

5Tožba je utemeljena.

6ZUS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba izdana 29. 6. 2023, tožbo pa je tožnik vložil 28. 7. 2023, kar pomeni, da je bila ne glede na datum vročitve izpodbijane odločbe tožniku, vložena pravočasno.

7Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa tožene stranke, s katerim je bil ustavljen postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika. Izpodbijani sklep temelji na tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2, ki določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.

8Med strankama ni sporno, da so bili tožniku vročeni 3 pozivi na dopolnitev vloge. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik svojo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po prejemu prvih dveh pozivov dvakrat dopolnil. V izpodbijani odločbi je tožena stranka naštela katera dokazila je tožnik predložil ob vsaki dopolnitvi. Tožena stranka pa je štela, da so pogoji za ustavitev postopka po določbi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 izpolnjeni, ker se tožnik ni odzval na tretji poziv na dopolnitev vloge z dne 24. 11. 2022 niti ni po prejemu tega poziva prosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge.

9Sodišče ugotavlja, da je se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V zvezi s tem najprej poudarja, da mora biti obrazložitev odločbe upravnega organa skladna z določbo 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Stranka v postopku ima pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, ji ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo in so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.¹ Če obrazložitev odločbe ne ustreza tem obveznim sestavinam, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

10Sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge). Zato je utemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj sodišče ne more preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno aplicirala dejstva na zakonsko določbo, da postopka ni mogoče končati brez tožnikovega sodelovanja, oziroma če je pravilno aplicirala dejstva na zakonsko določbo, po kateri je mogoče sklepati, da tožnik ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka (tretji odstavek 90. člena ZUT-2).

11Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, zato je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijani sklep iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

12Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1

K točki II. izreka:

13Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano davek na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004.