35. člen ZTuj-2

Toženka je pravilno izdala izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je Dovoljenje dano. S strani tožnika predloženi dokazi ne dokazujejo tožbene trditve, da naj bi bil tožnik v Nemčiji na obisku. Toženka je pravilno na podlagi PPIU, iz katerega izhaja, da je tožnik povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev, ugotovila, da je bil tožnik v Nemčiji zato, ker si je poskušal urediti zaposlitev. Pavšalno, nedokazano in neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker tožnik ne zna slovensko. Tožnik te trditve niti toliko ne opredeli, da ne navede, kaj pa naj bi povedal PPIU, če ne tega, kar izhaja iz dopisa z dne 27. 9. 2020, ki je javna listina v smislu določbe 169. člena ZUP.

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

Organ je pravilno odločil, ko je razveljavil tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, saj tožnik daljši čas (podaljšane) veljavnosti enotnega dovoljenja ni imel ustreznega zdravstvenega zavarovanja in tudi v tem obdobju ni bil zaposlen ter ni bival v RS. Ob presoji pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je treba upoštevati tudi namen izdaje takega dovoljenja, in sicer da lahko tujec, ki mu je bilo dano dovoljenje za prebivanje za določen namen, biva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje dano. Ta namen je pri izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo že po jezikovni razlagi v tem, da se tujcu daje dovoljenje za prebivanje v RS zato, ker ima tujec tu delo. Tožnik pa v RS ni bil niti zaposlen niti zdravstveno zavarovan, celo niti bival ni v RS, saj je bil pred preverjenjem tri mesece na začasnem delu v Belgiji.

Namen dovolitve prebivanja tujcev v RS zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija omogočiti, da do odločitve o njegovi prošnji biva v RS in v tem času opravlja študijske dolžnosti. Opravljanje dela v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za začasno bivanje zaradi študija do dejanske izdaje dovoljenja za prebivanje praviloma ni dovoljeno. Če torej tujec v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija do izdaje takega dovoljenja dejansko opravlja delo, za katerega prejema plačilo, kot je tudi v obravnavanem primeru, ki mu zagotavlja preživljanje v RS, pa gre za nezakonito bivanje, saj peti odstavek člena 35 ZTuj-2 določa, da tujec, ki mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon drugače določa. Tako izjemo pa določa peti odstavek člena 44 ZTuj-2. Upoštevajoč namen dovolitve prebivanja v RS na podlagi potrdila o vloženi prošnji pa po mnenju pritožbenega sodišča opravljanja dela v času do izdaje dovoljenja ne bi predstavljalo nezakonitega bivanja zgolj v primeru, če bi bilo d

Pojasnila v opisu prekrška, ki jih je podal prekrškovni organ v zvezi z navedbami v zahtevi za sodno varstvo, da naj bi storilka delo opravljala v skladu z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2, tako niso zgolj indici, s katerimi je prekrškovni organ dokazoval storilkino nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, temveč so konkretna opozorila, da storilka z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazili ni uspela izkazati, da bi njeno bivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito oz. da je delo opravljala skladno z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2. Sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo očitno upoštevalo opis prekrška, kot izhaja iz opisa na podlagi petega odstavka 57. člena ZP-1, bi se zato moralo določneje opredeliti do trditev prekrškovnega organa o tem, da niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se kljub opravljanju dela storilkino prebivanje štelo za zakonito, in v okviru tega tudi podrobneje oceniti dokaze ter obrazložiti svojo dokazno oceno.

Sodišče ugotavlja, da ugotovljeno tožnikovo ravnanje glede davčnega dolga in storjenega predmetnega prekrška (po ZTuj-2) utemeljuje sklep, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Glede na določbo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen za kaznivo dejanje oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj ZTuj-2 v tem delu postavlja strožja merila. Glede na samo naravo dejanja ter čas trajanja pripora ter glede na to, da so bili priporni razlogi v zvezi s priporom tožeče stranke večkrat preizkušeni, s tem pa tudi preverjena največja verjetnost, da je tožeča stranka storila očitno kaznivo dejanje, po mnenju sodišča obstajajo utemeljeni razlogi, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Za izpolnjevanja pogoja sredstev za preživljanje, se lahko upošteva le izjava staršev, če so otroka dolžni preživljati.

Pojem "drug utemeljen/upravičen razlog" je nedoločen pravni pojem, okoliščine, ki ga v konkretnem primeru napolnjujejo, so lahko različne, vendar pa morajo izhajati iz upravičenosti prebivanja tujca na ozemlju Republike Slovenije. V skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala pri izvajanju tega člena, kot drugi utemeljeni razlogi štejejo: uživanje pravic iz dela v Republiki Sloveniji (npr. pokojnine, prejemanja nadomestila za brezposelnost), lastništvo nepremičnin, zdravljenje, skrbništvo, rejništvo.

Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Glede na v postopku ugotovljena dejstva obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne deluje, vse okoliščine, ugotovljene na podlagi preverjanj Policijske postaje Č., pa kažejo na ustanovitev družbe kot fiktivne.

Tožnik je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom vložil v času, ko je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja vložil pravočasno.

V izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Upravni organ se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Te vsebine niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.

V konkretni zadevi obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne posluje, na naslovu, na katerem je bilo podjetje ustanovljeno in na katerem naj bi tožnik bival, pa ni mogoče niti bivanje niti poslovanje. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika seznaniti z uspehom dokazovanja ter mu dati možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjavi.