75. člen ZTuj-2

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v RS. Tovrsten akt se izda, če je izpolnjen eden izmed zakonsko predpisanih pogojev iz 2. odstavka 73. člena ZTuj-2. Pristojna organa prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru pravilno uporabila določila ZTuj-2, na katerih sta utemeljila sprejeto odločitev razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

Sodišče soglaša s tožnikom, da je del odločitve o dovolitvi zadrževanja tudi odločitev o izdaji izkaznice o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.

Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa o prošnji tožeče stranke, da začasno ostane v Republiki Sloveniji kljub temu, da bi se jo moralo odstraniti. Tožeča stranka zato po mnenju sodišča ne more z začasno odredbo predlagati odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj z dne 17. 10. 2016, saj navedena odločba ni predmet presoje v zadevnem upravnem sporu. Kljub temu, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, saj sodišče ne more zadržati izvrševanja akta, ki ni predmet upravnega spora.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je po svoji pravni naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji.Tovrstno dovoljenje se izda, če je izpolnjen eden od vsebinskih pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, med drugim, če tujca država, katere državljan je, ni pripravljena sprejeti. Določbe ZTuj-2 ne dajejo podlage za razumevanje, da bi bilo tujcu že ob izpolnitvi predvidenih pogojev dovoljeno ostati v državi. Bistveno je, da ob odločanju okoliščina, ki narekuje dovolitev zadrževanja, obstoji, ne pa, kdaj je nastopila. Zato šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, ustvari pravico, s tem pa tudi pravne učinke za naprej.

Predlagana začasna ureditev stanja ni neposredno vezana na izpodbijana sklepa oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka namreč s tožbo izpodbija procesna sklepa o zavrženju vloge za dovolitev zadrževanja in sporno vprašanje je pravilnost zavrženja. Tudi v primeru ugoditve tožbi, če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da uporabljene določbe ZUP ne dajejo podlage za zavrženje vlog, tožeča stranka ne bi bila upravičena do denarne pomoči oziroma ne bi dobila dovoljenja za zadrževanje v RS. O tem bi namreč morala tožena stranka šele odločati (po vsebini, to je meritorno).

ZTuj-2 v tretjem odstavku 75. člena določa pravico do osnovne oskrbe v smislu izplačila denarne socialne pomoči, ne pa pravice do osnovne oskrbe v smislu nastanitve mladoletnega tujca, kar smiselno v tožbi (in sedaj pritožbi) zahteva tožnik. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da mladoletni tožnik odločitve o tožnikovi nastanitvi tudi v ponovnem postopku odločanja o pravici do osnovne oskrbe ne bi mogel doseči. V taki situaciji izpodbijani del upravnega akta očitno ne posega v tožnikov pravni položaj v smislu nastanitve v RS, zato si tožnik svojega pravnega položaja ne more izboljšati, tudi če bi s pritožbo uspel.

Tožniku gibanje od januarja 2012 dalje ni več omejeno, zaradi tega ni mogoče določiti plačila stroškov nastanitve s strani Centra za tujce v socialnovarstvenem zavodu, saj to velja le za tujce, ki jim je gibanje omejeno po 76. členu ZTuj-2. Tistim tujcem pa, ki jim je dovoljeno zadrževanje, pripadajo pravice iz 75. člena ZTuj-2. ZTuj-2 namreč povsem jasno razmejuje posebno ureditev in tudi obseg pravic za tiste tujce, ki jim je omejeno gibanje po 76. členu ZTuj-2, in za tiste, ki jim je dovoljeno zadrževanje po 73. členu Ztuj-2.

V obrazložitvi odločbe ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je odločil, da tožnik pravico do zdravstvenega varstva uresničuje preko Centra za tujce, ter je iz tega razloga obrazložitev pomanjkljiva. Tega ne določajo členi 73. in 75. člen ZTuj-2, niti 13. alinea prvega odstavka 7. člena ZZVZZ.

Toženi stranki je bilo izčrpno pojasnjeno, da mora biti izrek odločbe ustrezno pomensko oblikovan glede na določbe prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki določajo pravice tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje, kajti le jasen in določen izrek, ki je oblikovan v skladu z določbami 213. člena (ZUP), se lahko izvrši. Kljub jasnim navodilom izrek izpodbijane odločbe še vedno ni oblikovan ustrezno, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev odločbe, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in v Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga na podlagi katere je odločil, da se pravica do osnovne oskrbe in pravica zdravstvenega varstva uresničujeta preko Centra za tujce Postojna. Še vedno ostaja neopredeljeno tudi, na kakšen način gredo tožniku sredstva do denarne pomoči in pravice do osnovne oskrbe ob upoštevanju dejstva, da mu je z odločbo določen kraj bivanja na naslovu društva A.

Izrek sporne 3. točke zahtevam zakonodajalca, izhajajočim iz določil 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 v povezavi z 213. in 1. odstavkom 254. člena ZUP ne zadosti zato, ker je nedoločen in nejasen, saj ostaja povsem neopredeljeno, na kakšen način in v kakšnih rokih ter v kolikšnem znesku tožniku sploh gredo sredstva za izplačilo denarne pomoči kot pravice do osnovne oskrbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZTuj-1, ki mu jih mora zagotavljati Center za tujce skladno z določilom 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in sicer v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke. Nedoločen in nejasen pa je izrek sporne 3. točke tudi v delu, ki se nanaša na pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ki gre tožniku v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZTuj-2 v času dovolitve zadrževanja.