62. člen ZFPPIPP

Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.

V okviru stečajnega postopka se sodišče ne opredeljuje glede tega, ali je upravitelj prijavljeno izločitveno pravico prerekal utemeljeno ali ne. Ugotavljanju, ali prerekana izločitvena pravica obstoji ali ne, je namreč namenjen poseben pravdni postopek. Stečajno sodišče mora izjavo upravitelja upoštevati in odločiti (le) o tem, koga se napoti na uveljavitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. To pomeni, da v pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev ni mogoče izpodbijati upraviteljevih razlogov, zaradi katerih je izločitveno pravico prerekal.

Četudi pritožnik ni prehodno vložil ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, niti ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, tak ugovor v konkretnem primeru ne predstavlja procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe. Vsebina pritožbe se namreč ne nanaša pomanjkljivosti iz prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP. Prodajna pogodba, na kateri je podpis strank notarsko overjen, ni izvršilni naslov. Zato se ne morejo uporabiti posebna pravila o izločitveni pravici, ki temelji na izvršilnem naslovu, določena v 312. členu ZFPPIPP. Uporabi se splošno pravilo 310. člena ZFPPIPP, po katerem se na pravdo napoti izločitvenega upnika, katerega izločitvena pravica je prerekana.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna ali nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna in nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev lahko vloži ugovor (1) upnik, ki je pravočasno vložil ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, če upravitelj njegovega ugovora ni upošteval v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev po tretjem odstavku 62. člena ZFPPIPP in (2) upnik, ki je pravočasno vložil ugovor o prerekanju terjatve, če seznam ne vsebuje njegovega ugovora ali če so podatki o tem ugovoru nepravilni (66. člen ZFPPIPP). Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev, ni pa mogoče z ugovorom izpodbijati razlogov, zaradi katerih je upravitelj prerekal terjatev in ločitveno pravico. Ravno to pa poskuša pritožnik. Postopek preizkusa terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic ni namenjen preizkusu sodišča o utemeljenosti ali neutemeljenosti upraviteljeve izjave o prijavljenih terjatvah, ločitvenih in izločitvenih pravicah, torej o utemeljenosti priznanja ali prerekanja le-teh. V primeru njihovega prerekanja je treba vprašanja, ki jih s pritožbo načenja pritožnik, rešiti v posebnem p

Ali je terjatev prednostna ali navadna, tako ali tako ni predmet izjave upravitelja v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (primerjaj četrti odstavek 61. člena ZFPPIPP), temveč se to lahko preizkuša šele ob delitvi razdelitvene mase, ko se tudi ugotavlja vrstni red plačila nezavarovanih terjatev. V sklepu o preizkusu terjatev stečajno sodišče o obstoju terjatev ne odloča, odloči le, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Kadar upnik meni, da je bila ločitvena pravica nepravilno priznana, mora to uveljavljati v okviru stečajnega postopka s pravnim sredstvom, ki ga ima na voljo, to pa je ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in ločitvenih pravic in končni seznam preizkušenih terjatev.

Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.

Toženka zahtevka ni izpolnila in tudi ne drži, da je tožnik v celoti dosegel učinek, ki ga je zasledoval s tožbo.

Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.

Tudi v primeru obstoja pogojev za uporabo fikcije iz 1. točke drugega odstavka 298.a člena ZFPP namreč mora biti terjatev in ločitvena pravica (hipoteka), ki je po stanju ob začetku stečajnega postopka vknjižena pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika z učinkom pred začetkom stečajnega postopka, vključena v seznam preizkušenih terjatev (osnovni ali dopolnjeni), da je lahko upoštev(a)na. Čeprav citirani člen predpisuje obveznost upravitelja glede vključitve takšnih pravic upnika v seznam preizkušenih terjatev, pa ne ureja nadaljnjega pravnega varstva, če upravitelj tega ne stori. V tej zvezi velja pojasniti, da ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena ZFPPIPP, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno (v 15 dneh po objavi seznama preizkušenih terjatev) grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP.

V tem primeru je terjatev tožeče stranke po svoji naravi regresna terjatev. To jasno in nedvoumno izhaja iz opisa okoliščin v Opombi 16 osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Regresna terjatev v času prijave sploh še ni nastala, zato jo je tožeča stranka v stečajni postopek prijavila kot pogojno. Nastala bo (če bo) šele v prihodnosti na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravila tožeča stranka (upnica) po začetku stečajnega postopka (s plačilom iz vrednosti svoje nepremičnine), s čimer bo šele pridobila regresno terjatev do stečajnega dolžnika. Izpolnitev razveznega pogoja po svoji vsebini pomeni prenehanje že obstoječe terjatve. Terjatev, ki ne obstoji, pa ne more prenehati. Razlaganje regresne terjatve zastavnega dolžnika, ki še ni nastala, kot terjatve, ki nasproti glavnemu dolžniku preneha, ko zastavni dolžnik plača upniku dolg glavnega dolžnik, je pravno nevzdržno in taka odločitev bi bila nična. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Glede na zgoraj določeno vsebino ugovora, kot jo je tudi povzelo sodišče prve stopnje, upnica ne more vložiti ugovora glede prerekanja ločitvene pravice, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje o odločitvi o ugovoru pravilna. Pritožbeni razlogi, kot jih je navedla pritožnica, so stvar presoje sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik vložil dva ugovora, v katerih je navedel, da ju vlaga zaradi prerekanja terjatev zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev. Taka izjava vsebuje tako ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev iz 62. člena ZFPPIPP in ugovor o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP. Gre za različna pravna sredstva. Na tak način ju je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Obe vlogi dolžnika je sicer zavrnilo, vendar le glede pravnega sredstva ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. O ugovoru o prerekanju terjatev v izreku sklepa (pravilno) ni ničesar odločilo. Zmotno je dolžnikovo stališče, da bi moralo že sodišče, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom, na podlagi izjave dolžnika o prerekanju terjatev odločiti, da je upravitelj neutemeljeno priznal terjatve upnikov. Sodišče prve stopnje bi mu moralo le odgovoriti, da bo na podlagi njegovega ugovora o prerekanju prijavljenih terjatev odločilo le o tem, koga bo napotilo, da vloži ustrezno tožbo, ali dolžnika, ki je terjatev določenega upnika prerekal, na ugotovitev, da terjatev (in ločitvena pravica) ne obstoji, ali pa upnika, ki je terjatev prijavil, na ugotovitev, da t

Sodišče odloča o tem, katere pravočasno prerekane terjatve so verjetno izkazane, ne more pa spremeniti upraviteljeve izjave o priznanju terjatve tako, da bi priznano terjatev štelo kot prerekano.

V primeru pogojne regresne terjatve (ko torej med drugim porok oziroma zastavitelj odgovarja za obveznosti glavnega dolžnika, kot je to v obravnavanem primeru) je terjatev do glavnega (stečajnega) dolžnika lahko povezana le z odložnim pogojem. Ni potrebno, da upnik opredeli pogoj kot razvezni ali odložni, temveč je dovolj, da v prijavi pojasni okoliščine in položaj stečajnega dolžnika, ki pogoj pojasnjujejo. Opredelitev pogoja v prijavi terjatve ni obvezna, obvezen je le opis okoliščin, nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega ali razveznega pogoja, s katerim je povezana terjatev. To pomeni, da je šlo za (napačen) zapis pravne kvalifikacije pogoja, ki pa ni odločilna. Kljub temu je ni mogoče opredeliti kot očitno pisno pomoto v smislu določbe 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, zato se odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo s strani upnika predlagano popravo sklepa o preizkusu terjatev, izkaže za pravilno.

Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen. Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev. Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni še

Tožena stranka je odločitev, da prosilca izpolnjujeta objektivni pogoj za dodelitev BPP, oprla na dejansko ugotovitev, da želita prosilca BPP zaradi sestave in vložitve ugovora zoper popravljen (dopolnjen) osnovni seznam preizkušenih terjatev, v stečajnem postopku, ki je v teku zoper bivšega prosilkinega partnerja in očeta mladoletnega prosilca, zoper katerega imata prosilca več terjatev, med drugim tudi iz naslova neizplačanih preživnin za mladoletnega sina, na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe in na podlagi več pravnomočnih in izvršljivih sklepov o izvršbi. Pri tem je pravilno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 24. člena ZBPP v povezavi z določbo 62. do 66. člena ZFPPIPP, zato je sodišče tožbo po ugotoviti, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, kot neutemeljeno zavrnilo.