206. člen ZFPPIPP

V postopku prisilne poravnave pa je drugače. Postopek praviloma poteka hitreje kot stečajni postopek, njegov namen pa tudi ni urediti vseh razmerij dolžnika z upniki, temveč omogočiti čim prejšnje likvidno poslovanje. Ko torej upravitelj pripravlja poročilo o izidu glasovanja, mora že tudi vedeti, za kakšno terjatev gre in kakšen je količnik za glasovanje in ponderirani znesek posamezne terjatve. Zato v tej fazi postopka tudi ni več mesto in čas za ugotavljanje narave terjatve, pri čemer je pomembno tudi, ali je upnik sploh smel konvertirati terjatev (to je odvisno od načrta finančnega prestrukturiranja). Zato mora sodišče že v fazi preizkusa terjatev v postopku prisilne poravnave ugotoviti tudi naravo terjatev, upravitelj pa je pri pripravi poročila vezan na pravnomočen sklep o preizkusu terjatev s pripadajočim končnim seznamom preizkušenih terjatev. Vsa v sklepu navedena dejanja družbenika predstavljajo kapitalsko posojilo, saj gre za dejanja po prvem in tretjem odstavku 498. člena ZGD-1, kadar družbenik z dolžnikom sklene posojilno pogodbo, kadar družbenik poplača terjatve dolžnika in s tem sam postane upnik dolžnika, prav tako pa kadar podaljša ročnost kreditov. Čim pa se je tako dejanje opravilo v času finančne krize (insolventnosti), se šteje, da je že ob opravi dejanj predstavljalo premoženje družbe, saj se tako šteje po drugem stavku prvega odstavka 498. člena ZGD-1 za primer postopka prisilne poravnave. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bil tak postopek predlagan že v času, ko je takratni družbenik te terjatve že odstopil novima upnikoma.

Upnik je sicer v vlogi navedel, da je šele zdaj izvedel za nova dejstva v zvezi s terjatvijo G. d.d. Take navedbe sicer v civilnih postopkih lahko utemeljujejo predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali pa obnovo postopka. Vendar pa v postopku zaradi insolventnosti taka pravna sredstva niso dopustna. Kdor je zamudil rok, v katerem bi moral vložiti ugovor ali drugo vlogo (to velja tudi za pritožbo), jih po poteku roka ne more več dati. Postopki zaradi insolventnosti so po svoji naravi nepravdni postopki, ki učinkujejo na širok krog oseb, ki lahko celo niso stranke postopka, zoper odločitve v postopku zaradi insolventnosti pa se smejo pritožiti vsi upniki, razen ko zakon to izključuje. Pritožbe glede odločitve sodišča o verjetnosti obstoja prerekanih terjatev, navedene sicer v končnem seznamu preizkušenih terjatev, pa niso izključene. Pri tem take odločitve vplivajo na položaj vseh udeleženih upnikov. Zakon ločitvenim upnikom pravice vložiti pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev ne odreka. V skladu z zakonskimi določili je pri preizkusu verjetnosti terjatve pomembno le navajanje dejstev v sami prijavi, dopolnjevanje po poteku roka za prijavo terjatev pa na odlo

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da ločitvena pravica ni verjetno izkazana, ni odločilo, da je zato terjatev navadna terjatev. Četudi vrednost zavarovanja ne dosega višine terjatve, njegove terjatve za del zneska, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni mogoče upoštevati kot nezavarovane, torej kot navadne terjatve, v kolikor tako ni bila prijavljena in izkazana. Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev.