60. člen ZFPPIPP

Vse do konca izvršilnega postopka zastaranje, glede spornih obresti, ni teklo in tako ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da je terjatev za sporne obresti zastarala, ker ni bilo izkazano, da je bilo v obdobju zadnjih treh let pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem opravljeno kakšno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje obresti. Ker je bil v teku izvršilni postopek kakšno drugo procesno dejanje ni bilo potrebno, niti ni bilo mogoče.

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.

Nobena od določb ZPP, v katerih so urejeni stroški postopka, se ne prilega v celoti situaciji, kot je obravnavana, zlasti situaciji, ko tožeča stranka po priznanju terjatve v stečajnem postopku umakne tožbo. Po presoji pritožbena sodišča je v takšnem primeru priznanje terjatve v stečajnem postopku treba smiselno šteti kot izpolnitev zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Pri tem je treba upoštevati sistematiko stečajnega postopka in način poplačila upnikov v njem, saj tožena stranka kot stečajni dolžnik terjatve ne more plačati kadarkoli, temveč šele na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi stečajne mase.

Iz podatkov v spisu (kot tudi iz spisa St 0000/2024) je razvidno, da je tožeča stranka v stečajnem postopku pravočasno prijavila svojo terjatev iz naslova glavnice in obresti na podlagi pravnomočne sodbe z dne 3. 7. 2024, z (naknadno) pravočasno prijavo terjatve v stečajnem postopku pa je poleg glavne terjatve uveljavljala tudi predmetne pravdne stroške (3. točka 60. člena ZFPPIPP). Gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku pooblaščene odvetniške družbe, ki zastopa tožečo stranko, vloženem na glavni obravnavi dne 3. 7. 2024, kar pomeni, da so nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, torej ne gre za terjatev za povrnitev stroškov stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP niti za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da pravdni stroški, nastali pred začetkom stečaja, predstavljajo terjatev upnika, ki se lahko v stečajnem postopku plača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase, v skladu z načelom koncentracije (227. člen ZFPPIPP). V skladu z zakonsko fikcijo, uveljavljeno v četrtem odstavku 301. člena ZFPPIPP, po začetku stečajnega postopka ni več mogoče odločat

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo predlogu stečajne upraviteljice in ji dalo soglasje za plačilo nagrade odvetniški družbi za sestavo odgovora na tožbo A. A. za ugotovitev obstoja njegove terjatve do dolžnika.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Ker tožeča stranka poleg glavnice in zamudnih obresti ni prijavila tudi terjatve za pravdne stroške, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ji je terjatev do tožene stranke v tem delu prenehala, s čimer je izgubila pravico do njenega uveljavljanja v sodnem postopku.

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Če je v stečajnem postopku terjatev, v zvezi s katero je upnik pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde v tej zadevi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Iz citirane zakonske določbe smiselno izhaja, da ima priznana terjatev enak učinek kot pravnomočna sodba. Ker je bila terjatev tožeče stranke delno priznana, je v tem obsegu tedaj prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem). Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka (3. točka drugega o

Pravilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP o povračilu stroškov pravdnega postopka je izjema od splošnega načela povračila stroškov glede na uspeh po 154. členu ZPP. Njegov namen je sankcioniranje upnika, ki je zaradi nepopolne prijave terjatve ali izločitvene pravice (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) povzročil, da se upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga prerekal. Ker gre za izjemo od splošnega pravila iz 154. člena ZPP, jo je treba tolmačiti ozko. Uporabljiva je le v zgoraj navedenem primeru, ne pa tudi v primeru, če je bila izločitvena pravica prerekana tudi iz drugih razlogov. Prav za tak primer izključitve izjeme iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru gre, saj je tožena stranka tožnikovo prijavo izločitvene pravice prerekala tudi zato, ker pri predmetni nepremičnini še ni vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik. S tem pa je izpodbijala prijavljeno izločitveno pravico tudi iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj za njen obstoj iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP (pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drugi izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dol

Materialno pravo določa kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek. ZFPPIPP glede uveljavljanja izločitvene pravice v pravdi v prvem odstavku 310. člena določa, da mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Ta v primeru uveljavljanja izločitvene pravice na nepremičnini zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drug izviren način (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP), v 2. točki določa zahtevo po ugotovitvi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik mora torej s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja lastninske pravice. Podlaga za izločitveno pravico je tako lahko le izvirno, ne pa tudi pravnoposlovno (izvedeno) pridobljena lastninska pravica. V kolikor bi tožnik svojo izločitveno pravico utemeljeval (le) na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, bi bila takšna tožba nesklepčna.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka je na strani tožene stranke, toda dejansko podlago za odločanje predstavljajo vse relevantne navedbe obeh pravdnih strank - ne glede na to, ali podpirajo tezo stranke, ki je navedbo dala ali morda tezo nasprotne stranke. Smisel omejitve odgovornosti na predvidljivo škodo je v tem, da naj stranki ne odgovarjata za več škode, kot sta jo ob sklenitvi pogodbe lahko razumno predvideli. Omejitev obsega odgovornosti na predvidljivo škodo je tudi vrednostna protiutež strogi pogodbeni odgovornosti (primerjaj 240. člen OZ). Toda s tem pravilom, ki predstavlja dodatno predpostavko odškodninske odgovornosti, ni mogoče poseči v presojo preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in ga uporabiti pri ugotavljanju višine pravno priznane škode na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Vprašanje predvidljivosti škode bi sodišče moralo obravnavati šele potem, ko bi ugotovilo, ali oziroma kakšna višina škode je tožnici nastala in s kakšno stopnjo krivde je ravnala druga toženka.

Za odločitev, katere stroške je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, je odločilen trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele nastanek terjatve za njihovo povračilo, upnik pa mora te stroške v stečajnem postopku prijaviti kot pogojno terjatev. Ta se v stečajnem postopku poplača po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev iz stečajne mase in ne kot strošek stečajnega postopka. Zato sodišče v pravdnem postopku, ki se je po prekinitvi nadaljeval, teh stroškov stečajnemu dolžniku ne naloži v plačilo z dajatvenim sklepom, temveč s sklepom le ugotovi obstoj terjatve iz tega naslova (četrti odstavek 301. člen ZFPPIPP).

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Vendar se po presoji pritožbenega sodišča tako postavljen zahtevek glede vprašanja, ali gre za navadno ali prednostno terjatev, ne preizkuša v postopku preizkusa terjatev, ker so predmet preizkusa le terjatve (četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP) ter ločitvene in izločitve pravice (303. člen ZFPPIPP). Ali ima določena terjatev pravno naravo prednostne terjatve, je materialnopravno vprašanje, na katerega bo stečajno sodišče moralo odgovoriti ob razdelitvi splošne stečajne mase.

V 314.a členu ZFPPIPP je določeno posebno pravilo o začetku teka rokov v primeru, če je proti sklepu o preizkusu terjatev vložena pritožba. V takem primeru začne teči enomesečni rok za procesno dejanje glede te terjatve oziroma ločitvene ali izločitvene pravice, ki je določen v četrtem odstavku 300. člena ZFPPIPP, od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi. Tudi v insolvenčnih postopkih velja, da je strankam naloženo trditveno breme. Opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje terjatev mora biti zato razviden iz prijave terjatev. Čeprav je v spis predložena listina, iz katere izhaja določeno dejstvo, na katerem pa stranka ne utemeljuje svojega zahtevka, vsebina te listine ne predstavlja trditvene podlage, na kateri stranka uveljavlja svoj zahtevek. Upnik tako v prijavi terjatev ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajala podlaga za uporabo pravila iz 302. člena ZFPPIPP, torej za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim nadomestnim sklepom pritožbi upnika Banka A. d. d. delno ugodilo in delno spremenilo 2. točko sklepa o preizkusu terjatev te