211. člen ZFPPIPP

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

Ločitvenim upnikom pritožba zoper sklep o potrditvi PP ni odvzeta. Iz navedenih odločb izhaja, da imata pritožnika status ločitvenih upnikov, katerih terjatev je zavarovana, zato ni bilo odločeno ali je prerekana terjatev upnikov verjetno izkazana, upnika pa nimata pravice glasovati o PP.

Res ZFPPIPP ne pozna pogojnega priznanja terjatev oziroma se šteje, da so pogojno priznane terjatve v resnici prerekane terjatve. Vendar pa je izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave in ne sklep o preizkusu terjatev. Zato že pojmovno v njem ne morejo biti navedene pogojno priznane terjatve, kar po ZFPPIPP (v seznamu preizkušenih terjatev) ni dovoljeno. V njem oziroma v seznamu ugotovljenih terjatev so navedene ugotovljene terjatve, t.j. tiste, ki so priznane. 26. člen ZIZ se ne nanaša na razvezne pogoje. Kot primarno ni niti (glede na kontekst zakonske ureditve) logično, da bi moral upnik dokazovati razvezni pogoj plačila terjatve – prenehanje terjatve dokazuje dolžnik v ugovoru. In kot bistveno, 26. člen ZIZ se nanaša na izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja. V konkretnem primeru pa izvršba ni odvisna od nastopa pogoja, temveč je od nastopa razveznega pogoja odvisno prenehanje utemeljenosti izvršbe.

Sodišče prve stopnje je v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, navedlo zmanjšani znesek te terjatve, izračunan tako, da je znesek terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP pomnožilo z deležem plačila, določenim v potrjeni prisilni poravnavi (2. točka četrtega odstavka 211. člena ZFPPIPP). S tem je odločilo, da potrjena prisilna poravnava na terjatev upnice iz naslova davkov, ki je prijavljena kot navadna terjatev, učinkuje. V drugem odstavku 1. točke izreka sklepa pa je navedlo, da za imetnike terjatev iz naslova davkov prisilna poravnava ne učinkuje. Ker je seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave iz drugega odstavka 211. člena ZFPPIPP, sestavni del izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave (tretji odstavek 210. člena ZFPPIPP), izrek sklepa nasprotuje samemu sebi.

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Edini pravilni način vročanja sodnih pisanj dolžniku, ki živi v Dubaju, je po diplomatski poti. Ker dolžnik prejem predloga za začetek postopka osebnega stečaja z vsemi prilogami in pozivom za odgovor zanika, poizvednica Pošte Slovenije, na kateri ni dolžnikovega podpisa, pa ne more biti dokaz za vročitev predloga s prilogami in pozivom, je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa dolžniku odvzelo pravico do izjave.

Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitv

V času, ko je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je že veljal novi drugi odstavek 216. člena ZFPPIPP; novela ZFPPIPP-F, je tudi le eksplicitno uredila namero zakonodajalca, ki je ostala nespremenjena. Vlagatelj izpodbija pravnomočni sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitvi v tem postopku opravljenih dejanj. Pri tem ne zatrjuje, da bi bila zaradi izpodbijane odločitve izbrisana upnikova že vknjižena hipoteka oziroma da bi njegova že priznana terjatev postala ponovno sporna. Posledica ustavitve postopka zavarovanja je bila torej zgolj v tem, da ne obstaja več predhodna odredba in da tudi ne bo odločeno o ugovorih zoper to odredbo. Ker za samo hipoteko in terjatev izpodbijana odločitev ni imela neposrednih posledic, odgovor Vrhovnega sodišča na pravno vprašanje iz zahteve ni odločilen.

Dolžnik je svoj interes dosegel z izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, pri čemer razlogi za potrditev prisilne poravnave niso pomembni, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Čim je procesna legitimacija R. prenehala, nima več položaja upnika, s tem pa nima več pravice do pritožbe zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. ZFPPIPP ne omejuje ponudbe za zmanjšanje plačila, zato tak predlog ne more biti nezakonit. Na upnikih pa je odločitev, ali bodo tako ponudbo sprejeli. Zakon predvideva oziroma zasleduje sočasnost objave tako sklepa o potrditvi prisilne poravnave kot poročil in seznama ugotovljenih terjatev. Objava teh poročil ni namenjena odločanju oseb, ki sodelujejo v postopku prisilne poravnave, kako je smotrno ravnati, temveč je namenjena preveritvi pravilnosti upoštevanja oddanih glasov in upoštevanja vplačanih novih osnovnih vložkov (stvarnih in denarnih) in jasnosti novih razmerij med (novimi) družbeniki, kar je pomembno v okviru presojanja, ali je pravilno razsojeno glede potrditve prisilne poravnave. V fazi potrjevanja prisilne poravnave ugovora o obstoju navedene terjatve ni več mogoče uveljavljati. Poročilo o

Sodišče pri odločanju o potrditvi prisilne poravnave ne odloča o terjatvi upnikov oziroma le v obsegu iz četrtega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Dejstvo je, da je upnik terjatev priglasil v postopek prisilne poravnave, preizkusu terjatve pa je namenjena (predhodna) faza postopka prisilne poravnave, in sicer faza preizkusa terjatev. Ko sodišče odloča v postopku potrjevanja prisilne poravnave na podlagi citirane določbe 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, odloči le, da se dolžniku naloži plačilo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, v rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, pri tem pa le sledi seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave iz tretjega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Ali je pritožnik v tem postopku v celoti ali delno uveljavljal plačilo terjatve iz naslova vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in kako jo je upravitelj priznal, se mora razčistiti pred izdajo sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Upravitelj je prijavljeno terjatev priznal kot navadno terjatev, tega pa pritožnik v postopku preizkusa terjatev ni izpodbijal. Pri glasovanju o potrditvi prisilne poravnave lahko sodelujejo

Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo upnikove prednostne terjatve, zato je sodišče upnikov predlog za izvršbo pravilno zavrnilo.

Iz končnega seznama preizkušenih terjatev v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko izhaja, da se stečajni upravitelj o terjatvi tožene stranke ni izjavil, kar pomeni, da ne velja za priznano, posledično pa tudi ne za ugotovljeno v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko. Kot tako jo je tožeča stranka upravičena uveljavljati v sodnem postopku.

Pogodbeno določilo, da je plačilo pogojeno z izdelavo končnega obračuna s strani naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Njegova neizpolnitev pa ne more pomeniti, da stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti oziroma lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. S potekom razumnega časa je treba šteti, kot da čas izpolnitve ni bil določen in lahko nasprotna stranka zahteva izpolnitev.

V skladu s 372. členom ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le tedaj, če se ti nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje; ta mejnik mora upoštevati in spoštovati tudi sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi. Ker je bila prisilna poravnava potrjena po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje tega dejstva ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi, saj gre za objektivno novo dejstvo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da ločitvena pravica ni verjetno izkazana, ni odločilo, da je zato terjatev navadna terjatev. Četudi vrednost zavarovanja ne dosega višine terjatve, njegove terjatve za del zneska, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni mogoče upoštevati kot nezavarovane, torej kot navadne terjatve, v kolikor tako ni bila prijavljena in izkazana. Upnik, ki ni pravočasno vložil ugovora zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, s pritožbo ne more več izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v končnem seznamu preizkušenih terjatev.

Začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane terjatve, niti zanje ne učinkuje potrjena prisilna poravnava. To pomeni, da v postopku prisilne poravnave upnik z zavarovano terjatvijo nima glasovalne pravice pri odločanju o potrditvi prisilne poravnave. Sklep o morebitni potrditvi prisilne poravnave ne vsebuje zavarovanih terjatev, pač pa le ugotovljene navadne terjatve. Morebiti prerekane terjatve in – ali ločitvene pravice v postopku prisilne poravnave, pa upnik lahko uveljavlja v drugem sodnem postopku.

Pridobitev zastavne (ločitvene) pravice v izvršilnem postopku je odvisna od tega, ali so bila v izvršilnem postopku opravljena tista izvršilna dejanja, za katere zakon določa, da imajo učinek zastavne (ločitvene) pravice. Z vročitvijo sklepa organizaciji za plačilni promet, ki vodi dolžnikov račun, nastane zastavna pravica samo na denarnem znesku v višini denarnega dobroimetja na računu v času vročitve sklepa. Če tega ni, zastavna pravica (ločitvena pravica) ne nastane. Pravilo, določeno v 1. točki 216. člena ZFPPIPP, je treba uporabiti tako, da izvršilno sodišče utesni izvršbo v skladu s pogoji prisilne poravnave samo, če v izvršilnem postopku do začetka postopka prisilne poravnave upnik še ni pridobil ločitvene pravice. V tem primeru se izvršba ne utesni in to ne glede na to, kdaj pred začetkom postopka prisilne poravnave je upnik v izvršilnem postopku pridobil ločitveno pravico.

V postopku prisilne poravnave se, če so priznane, ugotovijo le navadne terjatve, iz česar sledi, da se prednostne terjatve v postopku prisilne poravnave niti ne preizkušajo, saj na njih, če bo sprejeta prisilna poravnava, ta ne bo učinkovala, za razliko od stečajnega postopka, v katerem se poplačajo vse terjatve upnikov ob razdelitvi unovčene stečajne mase. Določba 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP zato velja za prijavo terjatve v stečajnem postopku, kar izhaja tudi iz besedila, „določen zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna“.

V postopku prisilne poravnave se ugotavljajo tiste terjatve upnikov, na katere prisilna poravnava učinkuje, in ki so posledično pomembne za ugotovitev deleža glasovalnih pravic. Na prednostne terjatve prisilna poravnava ne učinkuje, zato se v postopku prisilne poravnave ne ugotavljajo. Terjatev je ugotovljena v postopku prisilne poravnave, če ima značilnost navadne terjatve, je priznana v tem postopku in je upnik ni prenesel na dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja. Ker se terjatve, ki imajo značilnost prednostne terjatve, v postopku prisilne poravnave ne ugotavljajo, potem tudi očitek pritožnika, da izpodbijani del sklepa ne vsebuje ugotovitve o priznanju upnikove terjatve, ki jo je prijavil kot prednostno, materialnopravno ni utemeljen.

Ker listin v tujem jeziku ni bilo možnosti presojati, saj jih do odločitve sodišča prve stopnje upnik ni priložil, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da prerekane terjatve ne spozna za verjetno. Posledice, ki jo želi pritožnik doseči s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev, to pa je ugotovitev terjatve, z vsemi učinki priznane terjatve, glede na pravila postopka prisilne poravnave, ne more uveljaviti. Upnik, čigar terjatev je prerekana, v postopku prisilne poravnave, če je ta sprejeta in potrjena s pravnomočnim sklepom, za svojo terjatev ne pridobi izvršilnega naslova, pridobi pa v primeru, če jo sodišče spozna za verjetno, pravico do glasovanja o prisilni poravnavi. Ker ima upnik pravico sporno terjatev uveljaviti v pravdi, mu zaradi postopka prisilne poravnave ni odvzeta pravica do sodnega varstva, zato se neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 22. člena Ustave. Tisti upniki, na katerih terjatve prisilna poravnava ne učinkuje, nimajo pravice o prisilni poravnavi glasovati, zato takih terjatev tudi ne prijavijo v postopku prisilne poravnave. Posledično pa se take terjatve tudi ne ugotavljajo v postopku prisilne poravnave.