VSL Sodba in sklep II Cp 741/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da v razmerju do stečajnih upnikov nima učinkov sporazum o priznanju lastninske pravice med zakoncema, ki sta ga sklenila stečajni dolžnik in toženka 20. 12. 2013, glede solastninskega deleža 1/20 na parceli 0000 1164/2 in največ do višine tožnikove terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi sodbe VSL II Cp 1383/2018 (I. točka izreka), (2) da se zavrne, kar tožnica v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zahteva več ali drugače (II. točka izreka), (3) da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice do ½ pri parceli 0000 1164/2 v toženkino korist in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (III. točka izreka), in (4) da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po drugem odstavku 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) upnik po začetku stečajnega postopka ne more več uveljavljati zahtevka za svoj račun, ampak le še za račun stečajnega dolžnika in v korist stečajne mase. Ker se pravno dejanje izpodbija v korist dolžnika kot pogodbene stranke, ni mogoče uporabiti 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede vsebine zahtevka je zato treba uporabiti 275. člen ZFPPIPP. Odločitev o zavrnitvi izbrisnega zahtevka je zmotna tudi ob upoštevanju pravil OZ. Ker pravni posel nima učinkov, je bil prenos lastninske pravice neveljaven in ima stečajni dolžnik zahtevek za vračilo premoženja. Po izpodbijani sodbi pravni posel med dolžnikom in toženko v razmerju do stečajnih upnikov ne bi imel učinkov, nepremičnina pa ne bi bila vrnjena v stečajno maso. Ker vodenje izvršbe vzporedno s postopkom stečaja ni dopustno, stečajni upravitelj nima podlage za uveljavitev terjatev do stečajnega dolžnika nasproti tretjim. Sodba je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 224. člena ZFPPIPP, po kateri v stečajno maso sodi vse premoženje, doseženo z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Napačna je tudi odločitev o razveljavitvi v razmerju do stečajnih upnikov. Skladno s prvim odstavkom 275. člena in drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP je zahtevala razveljavitev pravnih učinkov v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko. Omejitev razveljavitvenih učinkov je nelogična, ker je treba izpodbojni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika oziroma vseh stečajnih upnikov.

Sodišče je spregledalo prvi odstavek 391. člena ZFPPIPP, po katerem je za posle, kakršen je obravnavani, določen petletni izpodbojni rok. Potem ko je sodišče dopustilo spremembo tožbe, je postalo nepomembno dejstvo, da je bila prvotna tožba vložena pred začetkom postopka osebnega stečaja.

Ker je darilo sorodnikov pri ustvarjanju skupnega premoženja treba načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, je zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da toženkin delež glede sporne parcele predstavlja njeno posebno premoženje. Zmotno je sklicevanje sodbe na tretji odstavek 50. člena OZ. Določba ne ovira tretje osebe, da uveljavlja navideznost pogodbe. Ker sta tako toženka kot dolžnik solastninska deleža pridobila hkrati in neodplačno, ju je treba obravnavati enako, bodisi kot posebno premoženje vsakega od njiju bodisi kot njuno skupno premoženje.

Zmoten je sklep, da je nagib toženkine matere ob razpadu skupnosti toženke in dolžnika odpadel oziroma se je preoblikoval v nagib po pomoči družini, ki je ostala v hiši. Ker teh trditev toženka ni podala, je bilo z njihovim upoštevanjem kršeno razpravno načelo. Glede na to, da se tožnica o njih ni imela možnosti izjaviti, ji je bila kršena pravica do izjave. Poleg tega toženka niti ni postavila ustreznega zahtevka.

Zmotna je ugotovitev, da je toženka dokazala svoj bistveno večji prispevek k izgradnji hiše od dolžnikovega. Zatrjevala je le, da je bila celotna parcela podarjena njej in da je denar za poplačilo kredita in dodatnih 50.000 EUR za izgradnjo hiše podarila mati. Ker ni podala navedb o domnevni odpravnini, o prihrankih, o prihodkih iz prodaje delni, o prihodkih partnerjev in o varstvu in vzgoji otrok ter gospodinjstvu, je bilo z ugotovitvami o teh dejstvih kršeno razpravno načelo. Teh dejstev sodišče niti ni natančno ugotovilo, ampak jih je le približno ocenilo. Ker ni navedlo, na kakšni podlagi je prišlo do ocene o zneskih iz toženkinega posebnega premoženja in kako so vplivali na deleže na skupnem premoženju, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev o tožnikovih prihodkih pri E. d.o.o. v višini 490 EUR nima podlage v izvedenih dokazih. Trditev o višini plač toženka ni podala, izpovedbi partnerjev pa sta bili drugačni. Podobno velja za dokazno oceno v 37. točki obrazložitve.

Napačna je ugotovitev, da sta pravdni stranki izhajali iz pristopa, da v skupno premoženje sodi le solastninski delež. V XV. točki pripravljalne vloge je navedla, da nepremičnina sodi v skupno premoženje. Zmotno je izhodišče v 20. točki obrazložitve, da je predmet spora polovični solastninski delež, ki ga je dolžnik pridobil od toženkine matere. Predmet spora je dolžnikovo neodplačno razpolaganje s svojim premoženjem v toženkino korist in posledično oškodovanje upnikov, v okviru tega pa je bilo treba ugotoviti okoliščine v zvezi s skupnim premoženjem in deleži na njem.

3Toženka v pritožbi zoper I. in IV. točko navedene sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačna je ocena o dolžnikovem 10 % prispevku k pridobitvi skupnega premoženja. Ugotovljeno je bilo, da je sredstva za poplačilo kredita prispevala toženkina mati in da njuni dohodki niso presegali tekočih stroškov petčlanske družine. Tudi vsi ostali prispevki so izvirali iz premoženja toženkine matere. Pravilna bi bila zato ugotovitev, da dolžnik na sporni nepremičnini ni imel solastninskega deleža.

4Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožničino pritožbo.

5Tožničina pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

O tožničini pritožbi

6Predmet pravde je pravno učinkovanje sporazuma o priznanju solastninske pravice glede parcele 0000 1164/2, ki sta ga 20. 12. 2013 sklenila toženka in njen tedanji mož in s katero je tožničin dolžnik na toženko prenesel polovični solastninski delež glede navedene parcele. Tožnica je najprej zahtevala, da sporazum nima pravnega učinka v razmerju do nje do višine njene terjatve do dolžnika in da je toženka dolžna dopustiti izvršbo s prodajo solastninskega deleža. Po začetku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika je zahtevek preoblikovala in zahtevala, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko razveljavijo učinki sporazuma o priznanju lastninske pravice do višine njene terjatve, da se ugotovi, da je vknjižba solastninske pravice na toženkino ime neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sporazum nima učinkov v razmerju do stečajnih upnikov glede solastninskega deleža 1/20, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Izpodbijana sodba zavzema stališče, da drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP terja le razširitev učinkov izpodbijanja v korist upnika, ki je vložil tožbo, na vse stečajne upnike. Pritožnica vztraja pri stališču, da je njen zahtevek za razveljavitev učinkov sporazuma v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja utemeljen tako ob uporabi pravil ZFPPIPP kot ob uporabi pravil OZ. Kolikor gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja, njeno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

8Drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP se glasi: "Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno." Določba je sestavni del 270. člena kot uvodne določbe v pododdelku 5.3.4. ZFPPIPP, ki določa pravila za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (in ki po prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP veljajo tudi za postopek osebnega stečaja). V prvem odstavku ureja razmerje do izpodbojnih zahtevkov, ki jih imajo upniki po splošnih določbah obligacijskega prava. Določeno je, da z začetkom stečajnega postopka upniki nimajo več pravice izpodbijati pravna dejanja dolžnikov po določbah OZ, ampak le še po določbah ZFPPIPP. V drugem odstavku so urejeni primeri, v katerih je bila tožba na podlagi OZ vložena pred začetkom stečajnega postopka.

9Navedene zakonske določbe ne dajejo opore pritožničinemu stališču. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, urejeno v OZ (255. do 260. člen), in izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, urejeno v ZFPPIPP (269. do 278. člen) sta dva različna instituta. Vsak od zakonov ureja predpostavke za uveljavljanje izpodbojnega upravičenja, roke za njegovo uveljavitev in njegove pravne učinke. Da gre za dva različna instituta, potrjuje tudi besedilo 270. člena ZFPPIPP, ki ureja razmerje med njima v primeru, ko nastane izpodbojno upravičenje po pravilih stečajnega prava. Iz navedene določbe tudi nedvoumno izhaja, da upravičenje po OZ z uvedbo stečajnega postopka ne preneha.

10Izključitev zahtevkov po OZ po začetku stečajnega postopka ne izhaja niti iz tistega dela drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP, po katerem lahko upnik izpodbojni zahtevek po OZ uveljavlja le še za račun stečajnega dolžnika. V določbi uporabljen izraz "te zahtevke" pove, da se vsebina upnikovega upravičenja z začetkom stečaja ne spremeni. Edina sprememba je ta, da mora zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika. Niti to pa ne pomeni, da ima zato upnik zahtevke po 275. členu ZFPPIPP. Četudi je z začetkom stečajnega postopka stvarna legitimacija prešla na stečajnega dolžnika in je upnik ohranil le procesno legitimacijo, to še ne pomeni, da ima pravico zahtevati več od tega, kar bi mu šlo po pravilih OZ. Po teh pravilih pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikove terjatve. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, v katerem je sporazum izgubil učinke v razmerju do stečajnih upnikov¹ in do višine tožničine terjatve.

11Navedbe, s katerimi pritožnica argumentira svoje stališče, da odločitev v izpodbijani sodbi ne omogoča unovčenja premoženja v stečajnem postopku, ne dajejo podlage za drugačno odločitev. Upniki, ki izpodbijajo dolžnikovo pravno dejanje po pravilih OZ, ob oblikovalnem zahtevku (za izgubo učinkov pravnega dejanja v razmerju med okoriščeno osebo in upnikom) praviloma postavijo še dajatveni zahtevek (na dopustitev izvršbe). Na vprašanji o potrebnosti dajatvenega zahtevka² in kako mora biti oblikovan, v obravnavani zadevi ni treba odgovoriti, ker je tožnica postavila le izbrisni zahtevek, ta pa ji ne gre. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi,³ je pravno dejanje izgubilo učinek le v razmerju med toženko in stečajnimi upniki, ne pa tudi v razmerju med pogodbenima strankama in je še vedno veljavno.

12Pritožnica pa utemeljeno uveljavlja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o morebitni utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil, ki veljajo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju. V vlogi, s katero je spremenila tožbo, ni le preoblikovala tožbenega zahtevka, ampak je podala tudi trditve o predpostavkah za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju. Te je kasneje še dopolnila. Glede na to, da je kot upnica imela pravico izbrati med obema zahtevkoma in glede na to, da želi s postavljenim zahtevkom doseči, kar ZFPPIPP določa kot posledico izpodbojnega zahtevka (275. člen), bi se moralo sodišče izreči tudi o obstoju predpostavk za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ker se ni, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13Ker so predpostavke za izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika (vsaj deloma) drugačne od teh, ki so določene za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v OZ, se ni treba izreči o pritožbenih navedbah v zvezi s stališčem v izpodbijani sodbi, da pri prenosu solastninskega deleža v višini 9/20 ni šlo za dolžnikovo (neodplačno) razpolaganje.

O toženkini pritožbi

14Ugotovitev v sodbi, da je tožničin dolžnik oškodoval tožnico s prenosom solastninske pravice glede sporne parcele v višini 1/20, v ostalem pa je šlo za razdružitev skupnega premoženja v skladu s prispevki zakoncev k njegovi ustvaritvi, temelji na ugotovitvah,

- da sta bila toženka in dolžnik v zakonski zvezi od septembra 2004 do januarja 2018, življenjska skupnost pa je trajala vsaj od februarja 2004 in je prenehala v 2012,

- da je svoj polovični solastninski delež glede parcele 0000-1164/2 toženka prejela na podlagi darilne pogodbe, sklenjene 24. 2. 2004 z materjo, tožničin dolžnik pa na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je istega dne sklenil s toženkino materjo, in da sta na parceli v enem letu zgradila hišo do faze, v kateri sta se lahko vselila,

- da polovični solastninski delež na obravnavani parceli, ki ga je prejel tožničin dolžnik, ni bil le darilo toženkine matere njej, ampak obema; ker je zaradi odpada materinega nagiba za darilo ob prenehanju življenjske skupnosti med toženko in njenim možem odpadel, je korist prešla na toženko,

- da za nakup parcele zakoncema ni bilo treba plačati, da je bil material kupljen iz kreditnih sredstev, ki je bil deloma poravnan iz toženkinega zaslužka, delno pa iz denarja njene matere, da je toženka prispevala prihranke, denar, ki ga je dobila iz delitve skupnega premoženja s prvim možem, in prodaje delnic iz lastninjenja, da je toženka plačala dolžnikov dolg izpred nastanka skupnosti, da je velik del sredstev prispevala toženkina mati (prodaja lesa, mesa in pridelkov), da so pomoč pri gradnji nudili toženka, dolžnik, toženkini bratje, dolžnikovi prijatelji in da je bila pomoč brezplačna, da je toženka pomagala materi pri delu na kmetiji, dolžnik pa je opravljal elektro dejavnost, da je toženka v pretežni meri skrbela za varstvo in vzgojo otrok in za gospodinjstvo in da je imela višje prihodke od dolžnika, kar vse utemeljuje sklep o njenem 90 % deležu prispevanja k ustvaritvi skupnega premoženja.

15Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da toženkin prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja znaša 90/100, in ni izključen, kot je zatrjevala sama. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR se pri presoji deležev zakoncev na skupnem premoženju upoštevajo tako dohodek kot druge okoliščine, kot so pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

16Ugotovitve, da je toženkin mož vsaj v prvem obdobju, v katerem se je vršila tudi gradnja družinske hiše, prejemal dohodke, ki so bili porabljeni za preživljanje družine, da je prispeval h gradnji s svojim delom, da je sicer za varstvo in vzgojo otrok ter gospodinjstvo v pretežni meri skrbela toženka⁴ in torej deloma tudi mož, dajejo dovolj podlage za sklep, da ni bila izključno toženka tista, ki je prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja. Ni namreč odločilno, da dohodki iz plače niso bili porabljeni za gradnjo hiše. Pri ugotavljanju deležev se presoja celoten prispevek vsakega od zakoncev, namenjen za potrebe njune življenjske in družinske skupnosti. Tudi nedoločna toženkina izpovedba o moževih dohodkih ji ne more biti v korist. Zakon namreč določa domnevo o enakih deležih, kar pomeni, da je sama morala predložiti trdne dokaze, ki bi to domnevo izpodbili.⁵

17Ker že ugotovitve v sodbi utemeljujejo pravilnost odločitve, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izreči o tožničinih pomislekih v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, izraženimi v odgovoru na pritožbo.

O odločitvi

18Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi v zvezi z ugodenim delom zahtevka niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodenem delu zavrnilo (355. člen ZPP).

19Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in posledično glede stroškov postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev je potrebna, ker se sodišče prve stopnje še ni izreklo o obstoju zatrjevanih dejstev z vidika utemeljenosti zahtevka po določbah ZFPPIPP in bi zato odločitev pred pritožbenim sodiščem pravdni stranki nedopustno prikrajšala v pravici do pritožbe.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper I. točko izreka te odločbe je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe. Vloži se pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi ga na naravo stvari in okoliščin primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivost, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Da koristi iz uspešne uveljavitve izpodbojnega upravičenja ne pridobi le tožnica, ampak vsi stečajni upniki, za pritožnico ni sporno.
² V sodni praksi še ni dorečeno, ali je zahtevek nujno dvočlenski ali za dosego učinkov zadostuje že oblikovalni zahtevek. Prim. sodbo VS RS II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015, 14. točka obrazložitve.
³ Glej 59. in 60. točko obrazložitve.
⁴ Pritožbena navedba, da je v sodbi ugotovljen izključno njen prispevek k varstvu in vzgoji otrok, je napačna.
⁵ Prvi odstavek 59. člena ZZZDR: Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.