274. člen ZFPPIPP

Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Glede na to, da pritožnik trdi, da nima sredstev, iz katerih bi se njegovi upniki lahko poplačali, je jasno, da osnovnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je bil pritožnikov predlog za odpust obveznosti, ki ga je podal v postopku osebnega stečaja St 001/2009 pravnomočno zavrnjen (s sklepom, ki je postal pravnomočen 8.12.2012) zaradi kršitev obveznosti iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti pa še ni preteklo deset let. Ob povedanem se izkaže, da tudi sekundarnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči.

Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

V pravni teoriji in sodni praski ni sporno, da so predmet izpodbijanja lahko tudi opustitve procesnih dejanj.

Izpodbijati je mogoče tudi dejanje procesne narave.

Če oseba ob vložitvi soglasja za prevzem premoženja nima položaja upnika, ne more biti udeležena v razdelitvi premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti

Če oseba ob vložitvi soglasja za prevzem premoženja nima položaja upnika, ne more biti udeležena v razdelitvi premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti.

Da bi bilo izpodbijanje uspešno, bi moral tožnik dokazati, da je bil zaradi opustitve obsojen na izpolnitev neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica, po rednem teku postopka, ni bila nujna. To pomeni, da bi moral izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno premoženjsko pravico. V obravnavanem primeru tega ni izkazal. Neposredna pravna posledica (učinek) opustitve prostovoljnega plačila je bil zgolj to, da se tožnikovo premoženje ni zmanjšalo.

Roka, v katerem upniki prijavijo pravico do ločenega poplačila (njihove pravočasno prijavljene terjatve) iz premoženja stečajnega dolžnika, ki ga bo ta pridobil po dnevu začetka stečajnega postopka, ZFPPIPP ne določa. Zato je rok, v katerem lahko upnik v takem primeru uveljavlja ločitveno pravico v stečajnem postopku, prepuščen razlagi zakona. Če je pridobitev upnikove ločitvene pravice odvisna od odločitve zemljiškoknjižnega sodišča o predlogu za vpis lastninske pravice na ime stečajnega dolžnika v zemljiško knjigo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da jo prijavi v stečajnem postopku pred odločitvijo zemljiškoknjižnega sodišča.

Dolžnik lahko vloži predlog za odpust svojih obveznosti le do izdaje sklepa o končanju postopka.

Ker je bila terjatev tožeče stranke v celoti prerekana, je nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za predmetni spor in da je potrebno tožbo zavreči.