270. člen ZFPPIPP

Izpodbojna so tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ko se ta, ker gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika.

Tožnik je v ponovljenem postopku podredno postavljeni zahtevek pravilno preoblikoval tako, da je v korist stečajnega dolžnika zahteval, da pravni posel izgubi učinke v razmerju do vseh stečajnih upnikov in do višine dolžnikove terjatve do dolžnika (II. točka izreka sodbe). Gre za oblikovalni in ne ugotovitveni del zahtevka, kot to zmotno meni pritožba. Darilna pogodba je z ugoditvijo zahtevku namreč izgubila učinke v razmerju do stečajnih upnikov in do višine tožnikove terjatve. Tudi vsebina upnikovega upravičenja se z začetkom stečaja ne spremeni, edina sprememba je, da je potrebno zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika, kar pa je tožnik tekom postopka s podrednim tožbenim zahtevkom, kot je bilo že navedeno, tudi storil. Prav tako je pravilno postavil dajatveni zahtevek, s katerim je zahteval, da se v dobro stečajnih upnikov (torej za račun stečajne dolžnice) dopusti poplačilo iz sporne nepremičnine.

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.

Upoštevajoč povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da je odgovor na vprašanje, ali predmetna kupoprodajna pogodba predstavlja (ne)odplačen pravni posel, odvisen od (ne)obstoja terjatve prvega toženca do gospodarske družbe A. d.o.o. - stečaju, kar je sicer predmet ugotavljanja v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 406/2022 (priloga spisa A16).

Ustaljena je sodna praksa Vrhovnega sodišča, da zaradi (pravilnega) nudenja materialnega procesnega vodstva ni podan dvom o pristranskosti sodnika.

Višje sodišče ugotavlja, da je določba 4. člena Prodajne pogodbe povsem jasna (prvi odstavek 82. člena OZ). Na podlagi te določbe je kupnina poravnana s toženkino pridobitvijo (s hipotekami) obremenjenih nepremičnin, kar pomeni, da je toženka te nepremičnine pridobila neodplačno. Iz navedene določbe (niti iz drugi določb pogodbe) pa ne izhaja, da je oziroma bo toženka prevzela tudi dolgove nasproti hipotekarnim upnikom (prim. 428. člen OZ). Da bi se dolžnica in toženka na kakšen drug način (torej ne s Prodajno pogodbo) dogovorili glede prevzema dolgov, pa toženka ni konkretizirano zatrjevala.

Prvo toženka nima pravnega interesa za pritožbo, s katero izpodbija odločitev v 5. tč. izreka sodbe, s katero je sodišče (le) drugo tožencu in ne tudi prvo toženki naložilo, da mora v stečajno maso v postopku osebnega stečaja plačati 145.000,00 EUR. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Na kršitev 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, torej stranka, ki se jo taka kršitev tiče. V ravnanjih tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot zavržna, je mogoče prepoznati nemoralnost kavze, kot glavnega namena, zaradi katerega sta toženca sklenila sporazum, zato je namen pogodbene obveznosti iz sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba z nedopustno kavzo je, drugače kot prepovedan pravni posel, pogodba s prepovedanim vzrokom zavezovanja, ker je njegova kavza v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Taka pogodba je absolutno nična.

Ker je predmet te pravde premoženje, ki ni v premoženjski sferi prvega toženca – stečajnega dolžnika, njegova poslovna sposobnost, in s tem tudi procesna sposobnost, ni omejena. Procesna dejanja lahko opravlja sam, oziroma po pooblaščenem odvetniku. Pravica upnika, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, da uveljavlja pravno varstvo z ničnostnim zahtevkom, z začetkom stečajnega postopka ne preneha. Izključitev ničnostnih zahtevkov v primeru stečaja ni določena ne v OZ ne v ZFPPIPP. Pritožbeno stališče, da mora biti ničnostni zahtevek zaradi postopka osebnega stečaja prilagojen pravilom stečajnega izpodbijanja, v določbah ZFPPIPP nima opore. Tožba za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek. Zaradi njegove prejudicialne narave (glede na glavni – izbrisni zahtevek) uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa (tretji odstavek 181. člena ZPP). Pravni interes za oblikovalno (izbrisno) tožbo pa se domneva in ga ni treba posebej izkazovati.

Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel 29. 7. 2020, pritožnik pa je tožbo po splošnih pravilnih obligacijskega prava (tudi) proti dolžnici vložil že po začetku stečajnega postopka. Tožbo je spremenil šele 29. 12. 2021, to je po poteku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Ne drži pritožbena navedba, da za spremembo tožbe ni predpisan noben prekluzivni rok, saj prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP izrecno določa (prekluzivni) rok, v katerem je potrebno vložiti izpodbojno tožbo. Sodna praksa glede spremembe tožbe po poteku prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP je jasna: takšna sprememba ni dopustna, če se je že iztekel rok za vložitev izpodbojnega in povračilnega zahtevka po 277. členu ZFPPIPP.

Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. To pomeni, da sprememba tožbe v postopku pred sodiščem druge stopnje ni mogoča. Ob stališču, da je treba tožniku glede na drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP ponovno omogočiti spremembo tožbe, je tako sodišče druge stopnje pravilno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca s pritožbo želita doseči tudi preizkus pravilnosti tega stališča sodišča druge stopnje. To pa glede na domet pritožbe po 357a. členu ZPP ni mogoče.

Pritožbeno neupoštevne so obširne pritožnikove navedbe, kako bi bilo, če bi dolžnik vložil ugovor in da bi ga moral, ker je bila sporna višina terjatve tožene stranke do dolžnika, saj je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi ob izkazani terjatvi tožene stranke do dolžnika, vlaganje ugovora zgolj zaradi zavlačevanja postopka in odlaganja plačila, bilo dejanje, ki ni dovoljeno, še manj pa ima lahko pravno varstvo. Posledično je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da opustitev vložitve ugovora s strani dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan na predlog sedaj tožene stranke, ni izpodbojno ravnanje in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Pritožba insinuira dejansko stanje, kakršno bi lahko bilo, če bi bil vložen ugovor, pa s tem ne more biti uspešna, saj so pravno upoštevne le tiste okoliščine, ki so v obstajale v trenutku zatrjevanega izpodbojnega dejanja in te je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in nanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Z začetkom stečajnega postopka upniki nimajo več pravice izpodbijati pravna dejanja dolžnikov po določbah OZ, ampak le še po določbah ZFPPIPP. Četudi je z začetkom stečajnega postopka stvarna legitimacija prešla na stečajnega dolžnika in je upnik ohranil procesno legitimacijo, to še ne pomeni, da ima pravico zahtevati več od tega, kar bi mu šlo po pravilih OZ.

Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati. Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.

Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.

ZFPPIPP v drugem odstavku 270. člena določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo mora sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Gre za tako dejstvo, ki vpliva na pravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje in na njegovo presojo, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena oziroma 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo upoštevati, tudi če se nobena od strank nanj ni sklicevala, ter tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno spremeni. Dejstvo vknjiženosti hipotek na predmetnih nepremičninah v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to p

ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP. Za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca ni bilo potrebno.