269. člen ZFPPIPP

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Sodišče prve stopnje niti ni navedlo, na katerega od prekinitvenih razlogov je oprlo svojo odločitev, konkurenca več predlogov za začetek stečajnega postopka pa se ne uvršča k nobenemu. V takih primerih je treba smiselno uporabiti pravila o združitvi pravd (prvi odstavek 300. člena ZPP), pri tem pa paziti na to, da se dolžniku zagotovi možnost izjavljanja o različnem procesnem gradivu vsakega od predlagateljev, in ker se na uvedbo stečajnega postopka navezujejo pomembne pravne posledice (gl. pravila o obdobju izpodbojnosti pri izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, 269. člen ZFPPIPP), da je ob morebitnem začetku stečajnega postopka jasno, na podlagi katerega od predlogov je bila ta odločitev sprejeta.

Izpodbojna so tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ko se ta, ker gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika.

Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroš

Za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika morajo biti izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Navedeno velja tudi za neodplačna razpolaganja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Stanje insolventnosti dolžnika je tako pogoj za izpodbojnost neodplačnega pravnega dejanja. Za izpodbojnost tovrstnega dejanja je brez pomena le okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, za obstoj insolventnosti dolžnika vedela ali bi morala vedeti.

Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Poleg tega pa je tožeča stranka v predmetni zadevi vtoževala zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet postopek osebnega stečaja. Takšen tožbeni zahtevek je vezan na izpolnjevanje pogojev določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v določbah od 269. do 279. člena ter 391. členu ZFPPIPP. Ob tem je potrebno upoštevati, da je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejani po določbah ZFPPIPP, v primeru, ko upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) prereka obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj (tako tudi sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). V tem postopku tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja (darilne pogodbe) ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka jo je na ta pogoj oziroma njegovo neizpolnjevanje izrecno opozorila že v svojem odgovoru na tožbo (glej tudi povzetek navedb pod točko 3. obrazložitve, stran 7 sodbe), vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila pravočasno opozorjena

Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 10. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).

Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal. Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi. Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.

ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP. Za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca ni bilo potrebno.

Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če (poznejši) stečajni dolžnik v času sklepanja posla ni bil insolventen, posel ni izpodbojen, ne glede na to, kako vpliva ali bi lahko vplival na stečajno maso. Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je na stranki, ki izpodbija pravno dejanje. Ker sta toženca nujna sospornika, se v skladu z načelom najugodnejšega procesnega dejanja učinek pritožbe prvega toženca razteza tudi na drugo toženko, čeprav se ni pritožila. Listine lahko nadomestijo trditve le v izjemnih primerih, ko gre za visoko strokovne navedbe ali obsežne strokovne podatke.

Korist od bioplinarne ima imetnik stavbne pravice in ne lastnik nepremičnine, zato pritožbeno sodišče zavrača vsa pritožbena izvajanja o povečanju vrednosti nepremičnine tožnika, zaradi ustanovljene stavbne pravice in izgradnje bioplinarne.

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, n

Določba 302. člena ZFPPIPP ureja prerekanje terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal terjatev, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. Tožbo iz drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal terjatev, vložiti proti upniku, katerega terjatev je prerekal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta pravdni stranki bili v času pet let pred začetkom stečaja v zunajzakonski skupnosti in da je bilo izpodbojno dejanje (notarski zapis o izvršljivosti in hipoteki terjatve z dne 12. 1. 2017) storjeno v tem času (slabe tri mesece pred začetkom stečaja nad tožnico).

Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki.

Zgolj stečajni upravitelj je imel možnost in dolžnost, da v skladu s 302. členom ZFPPIPP vloži tožbo, s katero bi postavil zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve, ne more pa upnik oziroma tožnica biti tista, ki bi ga stečajni upravitelj napotil, da vlaga tožbo na ugotovitev obstoja terjatve za katero ima upnik že izvršilni naslov. Ravnanje stečajnega upravitelja oziroma stečajnega sodišča, ki je zmotno na pravdo napotilo upnika namesto stečajnega upravitelja, ne more imeti za posledico, da bi upnik izgubil terjatev.

V primeru umika tožbe se ne more vselej šteti, da se lahko brez posledic (umika) tožba lahko vloži znova. Po četrtem odstavku 188. člena ZPP se namreč v primeru umika tožbe šteje, kot da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži. Ker prej vložena, pa kasneje umaknjena tožba ne povzroči pretrganja zastaranja, je na mestu opozorilo pritožnika o zastaranju predmetnih terjatev dolžnika (glede na trditve o njihovi zapadlosti v letih 2010 in 2011). Z zastaranjem namreč preneha pravica, zahtevati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da terjatev po poteku zastaralnega roka postane naturalna – neizterljiva obligacija in ne več izterljiva. Glede na spornost vtoževane terjatve dolžnika v delovnem sporu, toženčevo nadlegovanje dolžnika (v delovnem sporu tožnika), upoštevaje navedene okoliščine je tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik v tem postopku uspel izpodbiti zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, na kateri je svoj ugovor proti odpustu obveznosti temeljil pritožnik. Tudi pritožnikov očitek, da umik tožbe v delovnem sporu dne 12. 10. 2017, torej le kratek čas pred vložitvijo dolžnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja in predloga za odpust

Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj se s sklenitvijo neodplačne pogodbe obveznosti stečajnega dolžnika povečajo za znesek, ki je enak vrednosti izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je stečajni dolžnik zavezal opraviti z neodplačnim pravnim poslom in se s tem nujno oslabi dolžnikov poslovnofinančni položaj ter so(prispevajo) k nastanku insolventnosti. Neodplačna razpolaganja so zato izpodbojna tudi, če so bila opravljena preden je dolžnik postal insolventen. Pomembno je le, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti. Ker torej velja, da bi morali sporni pogodbi biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, pa nista bili, sta nični. Ničnost pa se lahko uveljavlja, četudi se je nad eno od pogodbenih strank pričel postopek osebnega stečaja in če se ta ugotovi, nastopijo enaki učinki kot v primeru, če se ugotovi, da je dejanje izpodbojno po pravilih ZFPPIPP. Vzpostavi se vrnitveni zahtevek enak povračilnemu zahtevku po 278. členu ZFPPIPP. Razlika je le v tem, da v primeru ničnosti ni bistveno ali je stečajni dolžnik kot pogodbena stranka v času sklenitve ničnega posla bil insolventen.</p