273. člen ZFPPIPP

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Dolžnica ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelidvidnosti s trditvami o obstoju nelikvidnega premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Predmetne judikatne terjatve predstavljajo dolžničin dolg do stečajne mase, ki je bila oškodovana zaradi izpodbojnih ravnanj insolventnega bivšega zakonca dolžnice (v tem postopku upnika) v korist dolžnice. V konkretnem položaju je najprej potrebno vzpostaviti premoženjsko pravni položaj stečajnega dolžnika – tu upnika, ki je obstajal pred izpodbitim razpolaganjem s predmetnim premoženjem. Šele nato bo lahko prišlo do izločitve premoženja dolžnice, ki ne spada v stečajno maso, na podlagi prijavljenih in priznanih izločitvenih pravic, in nazadnje še do unovčenja premoženja ter poplačila upnikov. Dolžnica je dolžna ta trenutek na podlagi navedenih pravnomočnih in izvršljivih sodb brezpogojno vzpostaviti lastno premoženjsko pravno stanje in premoženjsko pravno stanje A. A., kakršno je bilo pred izpodbitimi ravnanji, ne glede na morebitne zahtevke, ki bi jih sama imela do bivšega zakonca v osebnem stečaju, ki pa jih v postopku stečaja niti še ni uveljavljala. Predlagatelju, ki je sedaj v postopku osebnega stečaja, je bilo o

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Zgolj zaradi tega, ker se je dolg tožeče stranke do tožene stranke (ki je bil poravnan z izpodbijanimi asignacijami) nanašal na plačilo DDV, ne moremo reči, da učinkov plačil, izvedenih na podlagi spornih asignacij, ni dovoljeno razveljaviti oziroma da asignacije z dne 12. 4., 14. 4. in 21. 3. 2016 niso izpodbojne. Pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet presoje v tem postopku, namreč ni mogoče subsumirati pod določbo 273. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da gre za nujno plačilo v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP (pri čemer je potrebno poudariti, da tudi plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna).

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to pomeni, da mora imeti vsak od udeležencev terjatev do predhodnika oziroma dolg do naslednika. Glede na navedeno in v izpodbijani sodbi ugotovljeno kompenzacijsko verigo, bi morala imeti družba C. terjatev do tožene stranke. Tudi sicer v primeru, če bi bila družba C. res odkupila sporno terjatev tožene stranke do tožeče stranke, verižna kompenzacija, kot je bila zatrjevana, sploh ne bi mogla biti sklenjena oziroma izvedena, saj tožena stranka zaradi odstopa terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke, ne bi mogla biti udeleženka verižne kompenzacije in posledično z njo ne bi mogla biti poplačana. Glede na zgoraj navedeno obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke z zatrjevano verižno kompenzacijo ni mogla biti poplačana, zato ni šlo za običajno kompenzacijo in posledično tudi ne za običajno prakso oziroma običajen način izpolnitve obveznosti.

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je „pravno naravo celovite transakcije, v kateri je sicer sodelovala tudi finančna institucija, z vidika sodelovanja tistih kompenzacijskih udeležencev, ki so imeli medsebojne neizpolnjene obveznosti iz vseupoštevajočega vidika, potrebno šteti za pravno dejanje verižnega pobota z elementi odstopa terjatve (faktoringa).“ Ni pa pojasnilo, kakšne medsebojne pravice in obveznosti so bile vzpostavljene v pogodbenem razmerju med toženo stranko in družbo A. d. o. o. in katere terjatve iz tega razmerja ter na kakšen način so se zapirale z verižno kompenzacijo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta pa je podana tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi plačilo z zamudo šteti kot običajen rok oziroma dogovorjeno daljši rok izpolnitve obveznosti. V izpodbijani sodbi namreč ni razlogov o tem, kakšna naj bi bila ta običajna zamuda.

Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.

Pravnim osebam se sodno pisanje vroči tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Če pa takšna vročitev ni možna, pa se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti (če gre za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja, pisarne ali poslovnega prostora pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (smiselna uporaba tretjega odstavka 142. člena ZPP). V konkretnem primeru vročevalec obvestila o prejeti pošiljki ni pustil na vratih njenega poslovnega prostora v objektu. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, saj skupnih vrat na vhodu v objekt z velikim številom delov v etažni lastnini ne gre enačiti z vhodnimi vrati posamičnega stanovanja ali poslovnega prostora.

Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožeča stranka kot stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravila v takšnem roku po opravi storitev tožene stranke, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi primerljivih pravnih poslov (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, ob neizpodbiti domnevi, da je upnik – tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je pri upoštevalo tudi to, da je bil rok za izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožeča stranka imela finančne težave pri izpolnjevanju teh obveznosti ter da so zato bile storitve tožene stranke nujno potrebne, saj je ugotovilo, da se posel po pogodbi nanaša na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke in da je bila tožena stranka angažirana zaradi pridobivanja sredstev s strani bank, vse po potrditvi prisilne poravnave. Teh bistvenih okoliščin ni mogoče prevesti v pravnem smislu na način, da bi se sicer že 27. 2. 2009 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave “prelevil” v nepravnomočnega in bi postal pravnomočen šele z realizacijo poplačil po potrjeni prisilni poravnavi. Realizacija potrjene prisilne poravnave sledi pravnomočnosti sklepa o njeni potrditvi in realizacija ne more vplivati na pravnomočnost sklepa. Drugačna razlaga ni možna, ker bi potem sodišča vselej arbitrarno presojala izvzetost iz izpodbojnosti in je prav v izogib arbitr

V 273. členu ZFPPIPP so izrecno (in izčrpno) določena pravna dejanja, ki jih kljub obstoju objektivnih in subjektivnih pogojev ni dovoljeno izpodbijati. Med njimi pa plačila (izpolnitve), opravljena v skladu z določbami 34. člena ZFPPIPP, niso zajeta, zato ni zakonske podlage, ki bi nakazovala vnaprejšnjo izključitev izpodbojnosti plačil tekočih dobav, potrebnih za redno poslovanje insolventnega dolžnika.

Domneva po 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP temelji na predpostavki, da je nenadna sprememba načina izpolnitve tisti znak, ki bi upnika moral opozoriti na insolventnost. Asignacija je po poslovnih običajih običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama. Še posebej je to postal običajen način izpolnitve v zaostrenih razmerah poslovanja. Ne drži, da zakon določa, da je pomembna le poslovna praksa in običaji med pravdnima strankama, saj zakon v 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP česa takega ne določa, kar pove že jezikovna razlaga te določbe („ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom“), pri čemer uzance tako ali tako ne morejo obstajati le med dvema subjektoma. Take spremembe, ko je račun nekaj časa blokiran, nato pa spet ne, še ne kažejo na insolventnost, kažejo zgolj na začasne težave, ne pa na trajnejšo nelikvidnost.

Tako pri asignaciji kot pri verižni kompenzaciji gre za običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama. Še posebej je to postal običajen način izpolnitve v zaostrenih razmerah poslovanja.

Pri izpodbijanih verižnih kompenzacijah je šlo za vnaprej dogovorjen način plačila, ki je bil sklenjen precej pred nastopom izpodbojnega obdobja, zato o neobičajnosti načina izpolnitve obveznosti ni mogoče govoriti. Občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti.

Upoštevaje, da ZPP opozorilne dolžnosti sodišča, z izjemo opozorila v vabilu na glavno obravnavo, ne predvideva, ter dejstvo, da sta bili obe pravdni stranki zastopani po pooblaščencih – odvetnikih, ki so jim oziroma bi jim morale biti določbe ZPP (dobro) poznane, njihovo poznavanje namreč po prepričanju pritožbenega sodišča sodi v okvir odvetnikove profesionalne skrbnosti, višje sodišče sodi, da pritožbene navedbe tožene stranke glede očitane opustitve opozorila niso utemeljene. Tožeča stranka bi morala, da bi bil predlog za razpis naroka pravočasen, le-tega podati bodisi v tožbi bodisi v prvi pripravljalni vlogi. Ker tožeča stranka razpisa naroka ni pravočasno predlagala, se šteje, da ga sploh ni zahtevala. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje smiselno trdila, da je bilo plačilo (izpolnitev stečajnega dolžnika preko asignata) opravljeno v roku, ki v skladu z izoblikovano poslovno prakso med poslovnima subjektoma velja za običajnega. V kolikor plačilo ne bi bilo opravljeno v običajnemu roku, bi se dobava električne energije ustavila in poslovno razmerje med strankama bi se zaključilo. Do tega pa očitno ni prišlo. Tudi navedba tožene stranke, da zamude pri pl

Ob tem, da iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil prvi račun izstavljen 12. 06. 2008, drugi račun pa 29. 08. 2008, prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, iz česa je sklepati, da gre pri plačilu tožeče stranke, ki ga je izvršila 22. 01. 2009, torej z večmesečnim zamikom po opravljeni storitvi tožene stranke, za plačilo tekoče dobave blaga in storitev. Takšna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča kaže le na to, da je podana domnevna baza iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Takšno domnevo pa upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, lahko izpodbije, v kolikor izkaže dejanski stan iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP.