VSL Sodba I Cpg 479/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik mora prvi toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi:

„1. V razmerju med drugo toženko in prvo toženko nima pravnih učinkov in se razveljavi učinek pravnega dejanja sklenitve Prodajne pogodbe št. 1-2014 z dne 10. 11. 2014 in na njeni podlagi izvedene vknjižbe v zemljiško knjigo pod Dn. št. 001/2015.

2Vknjižba lastninske pravice v korist prve toženke pri nepremičnini parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) pod Dn. št. 001/2015, je neveljavna in se odredi izbris vknjižbe te lastninske pravice v korist prve toženke na podlagi Prodajne pogodbe št. 1-2014 z dne 10. 11. 2014 in se na podlagi te pravnomočne sodbe znova vknjiži lastninska pravica v korist druge toženke, do celote (1/1) z učinkom od 13. 8. 2015.

3Prva toženka je dolžna drugi toženki (v stečajno maso) vrniti nepremičnino parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) tako, da izprazni nepremičnino parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) ter nepremičnino izpraznjeno stvari in oseb izroči v posest drugi toženki v roku 15 dni pod izvršbo.

4Prva in druga toženka sta dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila, pod izvršbo.“ (I. točka izreka).

Hkrati je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„5. Ugotovi se, da v razmerju med drugo toženko in prvo toženko nima pravnih učinkov in se razveljavi učinek pravnega dejanja sklenitve Prodajne pogodbe št. 1-2014 z dne 10. 11. 2014 in na njeni podlagi izvedene vknjižbe v zemljiško knjigo pod Dn. št. 001/2015.

6Ugotovi se neveljavnost vkjnižbe lastninske pravice v korist prve toženke pri nepremičnini parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) pod Dn. št. 001/2015 in se odredi izbris vknjižbe te lastninske pravice v korist prve toženke na podlagi Prodajne pogodbe št. 1-2014 z dne 10. 11. 2014 in se na podlagi te pravnomočne sodbe znova vknjiži lastninska pravica v korist druge toženke, do celote (1/1) z učinkom od 13. 8. 2015.

7Prva toženka je dolžna drugi toženki (v stečajno maso) vrniti nepremičnino parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) tako, da izprazni nepremičnino parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) ter nepremičnino izpraznjeno stvari in oseb izroči v posest drugi toženki v roku 15 dni pod izvršbo.

8Prva in druga toženka sta dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila, pod izvršbo.“ (II. točka izreka).

Odločilo je, da mora tožnica prvi toženki plačati pravdne stroške v znesku 7.948,50 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 3.558,74 EUR, obema v roku 15 dni in obema v primeru zamude zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska plačila od prvega dne zamude dalje do plačila (III. in IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži za končno odločbo.

3Prva toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tej pravdi izpodbija pravno dejanje druge toženke kot stečajnega dolžnika, in sicer sklenitev Prodajne pogodbe št. 1-2014 z dne 10. 11. 2014 (v nadaljevanju Prodajna pogodba, A26), s katero je druga toženka prvi toženki prodala nepremičnino na parc. št. 1000, k. o. X (ID znak: parcela 002, ID nepremičnine: 003) za kupnino 200.000,00 EUR. Tožnik je zatrjeval, da plačilo kupnine v višini 200.000,00 EUR predstavlja nasprotno dejanje majhne vrednosti prve toženke po drugem odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem in cenilcem s področja gradbeništva, ki je pripravil Izvedeniško mnenje – Poročilo o oceni vrednosti pravic na nepremičnini z dne 25. 9. 2020 (Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine). Sodni cenilec je vrednost nepremičnine na dan 10. 11. 2014 ocenil zaokroženo na 212.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri oceni vrednosti nepremičnine v celoti oprlo na Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine in zaključilo, da je pogodbeno dogovorjena kupnina od povprečne tržne cene navzdol odstopala za 5,7%. Ker so po mnenju prvostopenjskega sodišča nekaj odstotna cenovna odstopanja na trgu vedno mogoča, je presodilo, da s sklenitvijo Prodajne pogodbe ni bilo zmanjšano čisto premoženje stečajnega dolžnika niti kupnina ne predstavlja nasprotne izpolnitve majhne vrednosti. Ker ni izpolnjen objektivni element izpodbojnosti, je zavrnilo tako primarni (oblikovalni) kot podredni (ugotovitveni) tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

7Odločilna okoliščina, na kateri je sodni cenilec napravil oceno vrednosti nepremičnine, je v tem, da gre pri sporni nepremičnini za pozidano nestavbno zemljišče (kmetijska raba), kar pomeni, da je obstoječe objekte mogoče uporabljati in vzdrževati, ni pa jih mogoče nadzidati oziroma ni dopustno karkoli na tem območju graditi. Navedeno pomeni, da je bilo v letu 2014 mogoče objekte oddajati, vzdrževati, v primeru rušenja pa novogradnja ne bi bila več mogoča (str. 14 Poročila o vrednosti nepremičnine). Sodni cenilec je namreč pri vrednotenju nepremičnine izhajal iz podatkov potrdila o namenski rabi z dne 21. 11. 2014, da je namembnost prostora oziroma parcele št. 1000 v celoti „območje kmetijskih zemljišč“, in sicer del kot območje kmetijskih zemljišč in del kot območje kmetijskih zemljišč – stavbišče objektov razpršene gradnje na nestavbnih zemljiščih.

8Tožnik v pritožbi navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2020 podal obširne pripombe na Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine, s katerimi je zatrjeval, da je nova gradnja na predmetni nepremičnini dopustna na podlagi 59. člena Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del¹ (Odlok o OPN MOL), ki ureja stavbišča objektov razpršene gradnje na nestavbnih zemljiščih. Iz istega razloga je izpodbijal tudi zaključek v Poročilu o vrednosti nepremičnine, da analiza najgospodarnejše uporabe v danem primeru ni smiselna, ker naj alternativna raba nepremičnine ne bi bila dovoljena. Ker so bile vse njegove pripombe na Poročilo o vrednosti nepremičnine očitno prezrte, zatrjuje, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena in naj jo v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Pritožbene navedbe, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, niso utemeljene. To, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb oziroma pripomb, ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer pritožbena kritika, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo tožnikove navedbe glede dopustnosti novogradnje na obravnavani nepremičnini, ni utemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče sledilo vsem pojasnilom sodnega cenilca, ki jih je ta podal v Poročilu o oceni vrednosti nepremičnine, nato pa še v svojem zaslišanju in jih je sprejelo kot strokovno prepričljive. Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi oprlo tudi na pojasnilo sodnega cenilca, da na obravnavani nepremičnini ni dovoljeno porušiti en objekt in nato zgraditi novega s poslovnim ali stanovanjskim namenom, s čimer se je posredno opredelilo tudi do tožnikovih pripomb.

10Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do tožnikovih pripomb k Poročilu o oceni vrednosti nepremičnine, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi bila celotna dokazna ocena v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na presoji vseh odločilnih dokazov. Drži, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, zakaj v celoti sprejema Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine in zakaj ne sprejema tožnikovih pripomb o tem, da je novogradnja na zadevni nepremičnini dopustna, vendar s tem ni zagrešilo uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine očitno sprejelo kot logično in strokovno, saj je ključna pojasnila sodnega cenilca, ki jih je podal v poročilu in v svojem zaslišanju, natančno povzelo v obrazložitev sodbe. Zgolj zato, ker ni navedlo, da poročilo v celoti sprejema kot jasno, popolno in razumljivo, še ne pomeni, da dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je v svojo obrazložitev povzelo cenilčevo pojasnilo, ki ga je podal v svojem zaslišanju, da na zadevni nepremičnini novogradnja ni dopustna in mnenju, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, utemeljeno sledilo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj so tožnikove pripombe na Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine neutemeljene, zato ni utemeljen.

11Tožnik nadalje v pritožbi izpostavlja, da so bile vse njegove obširne pripombe na Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine prezrte, pri čemer pa teh pripomb² vsebinsko ne konkretizira. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni moglo preizkusiti. Je pa izvedenec na tožnikove pripombe odgovarjal na glavni obravnavi in podal jasne in argumentirane odgovore nanje.

12Presoja, ali je bila v skladu z veljavnimi predpisi na predmetni nepremičnini v letu 2014 dovoljena novogradnja, je pravno vprašanje. Pritožnik se v prid stališču, da je bila na predmetni nepremičnini dovoljena gradnja novega objekta, sklicuje na določilo 59. člena Odloka o OPN MOL. Ta v četrtem odstavku določa, da so poleg posegov, objektov in dopustnih dejavnosti za namensko rabo K1 (najboljša kmetijska zemljišča), K2 (druga kmetijska zemljišča), Go (območja gozdov) ali Gpn (gozdovi z izjemno poudarjenimi socialnimi funkcijami) na obstoječem objektu razpršene gradnje oziroma na njegovi parceli, namenjeni gradnji, dopustne naslednje vrste gradenj:

– rekonstrukcija objekta,

– gradnja novega objekta na stavbišču poprej odstranjenega objekta, novi objekt po velikosti lahko presega odstranjeni objekt do 20% BTP (bruto tlorisne površine),

– dozidava objekta do 20% povečanja BTP,

– nadzidava pritličnega objekta s P (pritličje) na Po,

– sprememba namembnosti,

– vzdrževanje objekta,

– odstranitev objekta,

– gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov za lastne potrebe ter postavitev ograj.

Pritožnik pa je spregledal določilo petega odstavka istega člena Odloka o OPN MOL, ki določa, da so gradnje iz četrtega odstavka tega člena dopustne samo kot enkratni poseg na posamičnih obstoječih objektih razpršene gradnje. Objekta, ki je bil zgrajen na mestu poprej odstranjenega objekta, ni dopustno dozidati in nadzidati oziroma povečati BTP z rekonstrukcijo. Poleg tega je že Zakon o prostorskem načrtovanju, ki je veljal v času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja, v 44. členu določal, da se zunaj območja naselja lahko načrtujejo prostorske ureditve in posamezni posegi v prostor: 1. ki neposredno služijo kmetijski, gozdarski ali turistični dejavnosti, 2. ki so namenjeni opravljanju lokalnih gospodarskih javnih služb (gospodarska javna infrastruktura), 3. ki so namenjeni splošni rabi (lokalno grajeno javno dobro), 4. za izvajanje ukrepov na področju varstva okolja, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine ter ohranjanja prepoznavnih značilnosti krajine, 5. za namen športa in rekreacije, 6. za rabo naravnih dobrin in sanacijo opuščenih območij izkoriščanja in 7. za namene obrambe ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, kadar so te prostorske ureditve v pristojnosti občine. To pomeni, da zunaj območja naselij, kamor spadajo tudi območja razpršene gradnje, gradnja za druge namene ni dovoljena.

13Na podlagi citiranih določil po presoji pritožbenega sodišča na predmetni nepremičnini v obravnavanem obdobju ni bila dovoljena gradnja novega objekta, s katerim bi se spremenila njegova namembnost. Postavitev novega objekta na mestu poprej odstranjenega je bila torej omejena tako, da je moral biti novo zgrajeni objekt po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu. Smiselno enako pojasnilo je ob svojem zaslišanju podal tudi sodni cenilec, ko je povedal, da je na kmetijskem zemljišču z delom območja stavbnih zemljišč oziroma stavbišča objektov razpršene gradnje na nestavbnih zemljiščih potrebno upoštevati namembnost zemljišča, zato je na takšni nepremičnini dovoljeno graditi le objekte, ki služijo rabi kmetijskega zemljišča. Tako naj ne bi bilo dovoljeno porušiti objekt in zgraditi novega s poslovnim ali stanovanjskim namenom. Glede na podano pojasnilo sodnega cenilca je po presoji pritožbenega sodišča jasno, da je ta pri oceni vrednosti nepremičnine upošteval pravilna izhodišča glede dopustnosti novogradenj. Zato tudi višje sodišče ne dvomi v strokovnost in pravilnost njegove ocene vrednosti nepremičnine.

14Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da gradnja plinovoda v varovalnem pasu nepremičnine v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja³, na vrednost nepremičnine v relevantnem obdobju ocenjevanja ne bi smela imeti vpliva. Iz Poročila o oceni vrednosti nepremičnine namreč jasno izhaja ocena sodnega cenilca, da ni jasno, ali je Uredba o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M3/1 Kalce-Vodice karkoli vplivala na vrednost nepremičnine v letu 2014 in torej te okoliščine pri oceni vrednosti nepremičnine očitno ni upošteval.

15Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2021 zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca urbanistične stroke, ki ga je tožnik predlagal v zvezi z razlago možne gradnje na zadevni nepremičnini po določilu 59. člena Odloka o OPN MOL. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznega predloga pravilno obrazložilo z utemeljitvijo, da gre pri uporabi navedenega določila za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče samo. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo že na naroku za glavno obravnavo, takšne obrazložitve ni bilo potrebno ponovno navajati še v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu je sodišče prve stopnje kršilo temeljna jamstva poštenega postopka in s tem njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj mu je bilo že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2021 omogočeno, da se seznani z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano. Takrat nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

16Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na okoliščine, (1) da je bila nepremičnina v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 2005/1258 z dne 19. 8. 2008 v izvršilnih postopkih, ki so se vodili zoper drugo toženko, ocenjena v višini 450.000,00 EUR, (2) da Finančna uprava RS v postopku odmere davka na promet nepremičnine po Prodajni pogodbi z dne 10. 11. 2014 kot vrednost nepremičnine pri odmeri davka na promet nepremičnin ni sprejela pogodbene vrednosti nepremičnine, pač pa je davek odmerila od njene vrednosti v višini 455.226,50 EUR ter (3) da tržna vrednost nepremičnine, določena s strani GURS, znaša 449.430,00 EUR.

17Sodišče se ni dolžno izrecno opredeliti do vseh dokazov, ki so izvedeni v postopku, dolžno pa je navesti razloge o odločilnih dejstvih. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tej zahtevi zadostilo. Zato tožnik v zvezi z navedenim očitkom ne more utemeljiti procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da lahko zgornje okoliščine predstavljajo le indic, da pogodbeno dogovorjena kupnina predstavlja nasprotno izpolnitev majhne vrednosti v smislu drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Gre namreč za ocene vrednosti nepremičnine, ki so jih navedeni organi opravili v drugem postopku, pri čemer ni razvidno, na kakšen način oziroma po kakšnem postopku je bila takšna ocena opravljena. Po presoji pritožbenega sodišča takšne ocene zato ne morejo izpodbiti dokazne vrednosti poročila sodnega cenilca, ki ustreza merilom strokovnosti in preverljivosti tako, da uporabljene metode izračuna vrednosti in zaključke razumejo sodišče in stranke.

18Pritožnik navaja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegovih navedb glede tega, da davčni dolg, ki je bil v letu 2014 plačan s kupnino od prodaje predmetne nepremičnine, ni bil davčni dolg druge toženke, pač pa naj bi bil s kupnino poplačan dolg prve toženke, s čimer naj bi bil v razmerju do druge toženke poplačan dolg tretje osebe. Druga toženka naj bi namreč prenehala poslovati že v letu 2001, zato ni bila zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. K temu naj bi bila zavezana prva toženka kot neposredni uporabnik zadevne nepremičnine.

19Tudi takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim ugovorom ugotovilo, da je bila prva toženka ustanovljena 3. 7. 2012, od 25. 7. 2012 pa ima prva toženka sedež na naslovu obravnavane nepremičnine (Cesta 1, Ljubljana). Druga toženka pa je imela sedež na istem naslovu vse od 4. 4. 2001. Nadalje je ugotovilo, da je bila na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Z 241/2012 z dne 30. 10. 2012, vknjižena zastavna pravica za zavarovanje denarne terjatve DURS v znesku 201.217,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 144.749,31 EUR od 18. 10. 2012 dalje do plačila in od zneska 56.468,23 EUR od 25. 10. 2012 dalje, v korist RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, z začetkom učinkovanja vpisa 6. 11. 2012. Ker je torej terjatev DURS v znesku 201.217,54 EUR nastala iz obdobja pred 18. 10. 2012 oziroma pred 25. 10. 2012, prva toženka pa je bila ustanovljena 3. 7. 2012, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da ni mogoče, da bi v tako kratkem obdobju (od 3. 7. 2012 do 18. 10. 2012 oziroma do 25. 10. 2012) nastal dolg prve toženke iz naslova neplačila nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča v skupni višini 201.217,54 EUR. Pritožbeno sodišče takšne razloge kot logične in prepričljive v celoti sprejema. Glede na navedeno tudi pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

20Zaključek prvostopenjskega sodišča, da se premoženje druge toženke s sklenitvijo in realizacijo Prodajne pogodbe z dne 10. 11. 2014 ni zmanjšalo, pač pa je spremenilo le obliko, ker je druga toženka namesto nepremičnine prejela enakovredno količino denarnih sredstev, ni protispisen. Protispisnost je procesna kršitev, ki je tehnične narave. Podana je, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnik takega nasprotja z zgornjimi navedbami ni uspel prikazati. Zaključek sodišča, da se premoženje druge toženke z izpodbijanim pravnim dejanjem ni zmanjšalo, ne predstavlja napačnega prenosa tistega, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe, pač pa gre za vrednostno presojo, napravljeno na podlagi ugotovljenih dejstev. Morebitna napačna materialnopravna presoja ne pomeni protispisnosti.

21S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnik na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve⁴, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

22Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

23O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške, mora pa prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je prvi toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 2000 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in 30 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.218,00 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Prva toženka je sicer priglasila materialne stroške v višini 20,00 EUR, vendar njihove višine z ničemer ni izkazala. Zato ji je pritožbeno sodišče priznalo materialne stroške v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT. K priznanim stroškom je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV, kar znaša 267,96 EUR. Skupaj stroški prve toženke znašajo 1.485,96 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 78 in naslednje, 8. 10. 2010, stran 11485.
² Z izjemo že zgoraj obravnavane pripombe, da je bila na predmetni nepremičnini novogradnja dopustna.
³ Ti prepovedujejo upoštevati informacije ali razpoloženje na trgu, ki udeležencem na dan ocenjevanja vrednosti ne bi bilo znano ali ga s primerno skrbnostjo ne bi mogli spoznati.
⁴ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).