204.a člen ZKP

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP). Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.

Po prvem odstavku 166. člena ZKP je pogoj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da se procesno veljavni dokazi zbirajo šele po izdaji sklepa o preiskavi, je treba to izjemo razlagati ozko. V zapisniku o nujnem preiskovalnem dejanju mora biti navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so narekovale opravo preiskovalnega dejanja pred izdajo sklepa o preiskavi. ZKP v primeru kršitve določbe prvega odstavka 166. člena ne določa, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili izvedeni kot nujna preiskovalna dejanja, zato takšni dokazi ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in se iz spisa ne izločajo. Posledično se morebitna kršitev te zakonske določbe, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more uveljavljati, niti se ne presoja v okviru instituta izločitve dokazov.

Ko je obtoženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega pripornega predloga, ter se posledično s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. To pomeni, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti golo sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže. Obramba se mora na pripornem naroku opredeliti do navedb tožilstva glede pogojev za odreditev pripora, saj je takšna kontradiktornost (ki ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi) nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu.

Določba 204.a člena ZKP ureja le tiste situacije, ko je bila osumljencu že odvzeta prostost in ga je policija privedla k preiskovalnemu sodniku. Vendar to še ne pomeni, da se lahko pripor v primeru, ko obdolžencu prostost prehodno še ni bila odvzeta, odredi, ne da bi bilo opravljeno to procesno dejanje. Vendar mora v primeru, da konkradiktornost postopka ni bila zagotovljena, v pravnih sredstvih zoper odločbo, s katero je bil pripor odrejen, obramba vsaj na nivoju verjetne izkazanosti navesti konkretne okoliščine, ki bi lahko, če bi jih lahko uveljavljal na pripornem naroku, privedle do tega, da pripor ne bi bil odrejen.

Kontradiktornost na pripornem naroku ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi. Omejena je s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Akt prenašanja prepovedanih drog prek ozemlja Republike Slovenije res ni bil izvršen, na ozemlju naše države naj bi bila izvršena ravnanja, ki se tičejo delovanja hudodelske združbe (zlasti komuniciranje med člani hudodelske združbe glede izvršitvenih ravnanj). Zato je stališče zunajobravnavnega senata, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tudi na ozemlju Republike Slovenije, pravilno.

O predlogu za odreditev pripora je sodišče odločilo, ne da bi omogočilo obdolžencu in zagovorniku, da se s predlogom seznanita in se o njem izjavita, s tem pa je kršilo obdolženčevo pravico do sodelovanja v postopku. Obdolženec mora imeti v postopku možnost, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, ter možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev.

V primeru odreditve pripora po opravljenem pripornem naroku, kot v primeru podaljšanja pripora, je obdolženec sodišču dosegljiv; od navedenih procesnih situacij, v katerih je obdolžencu zagotovljena polna kontradiktornost, pa se bistveno razlikuje položaj, ko je obdolženec na begu. Obdolženec z begom (skrivanjem ali ko so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil) ne povzroči le nemožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora, ampak se s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti v tej fazi odločanja o priporu. V takšni situaciji predloga tudi ni treba vročati njegovemu zagovorniku.

V dokaznem položaju, ko tožilec navede zadostna dejstva in predloži dokaze v podkrepitev utemeljenega suma ter neogibne potrebnosti pripora, obramba pa obstoju teh pogojev nasprotuje z navajanjem novih oziroma drugačnih dejstev, bo obramba tožilčeve argumente lahko ovrgla le, če bo tudi sama izkazala določeno stopnjo verjetnost obstoja zatrjevanih dejstev.

Uradni zaznamki niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti obsodilno sodbo, lahko pa sodišče nanje opre zaključke o obstoju utemeljenega suma ter pripornega razloga.

Sodišče je zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi.

Kontradiktornost na pripornem naroku je nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju dokazov.

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceni

Na glavni obravnavi bo lahko na podlagi dodatno ugotovljenih okoliščin zaključek sodišča o vprašanju dovoljenosti dokazov drugačen, kot ga je mogoče napraviti na podlagi sedaj znanih dejstev.

Vrhovno sodišče v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

Obdolženčev zagovornik (postavljen po uradni dolžnosti) je izrazil stališče glede utemeljenosti suma in pripornega razloga, s čimer je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba pred očitki državnega tožilca.

V fazi odločanja o odreditvi pripora (na predhodnem kontradiktornem naroku) mora izjava tožilca vsebovati izrecno formuliran predlog za odreditev pripora – če temu ni tako, mora sodišče v položaju, ki pomeni izrazito izjemo od pravila, strogo presojati, ali je izjava tožilca tako določna in nedvoumna, da je iz nje razvidna jasna tožilčeva volja predlagati odreditev pripora, z vidika pravic obrambe pa tudi, ali ga je ta tako razumela in se o njem izjavila.

Utemeljen sum pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Čeprav se je zaslišanje obdolženca pred preiskovalno sodnico začelo tri ure po izteku 48 urnega roka policijskega pridržanja, je bilo zaslišanje privedenega obdolženca in priporni narok opravljen pred iztekom šestih ur po privedbi k preiskovalni sodnici, zato preiskovalni sodnici ni bilo treba s sklepom odrejati pridržanja obdolženca.