VSM Sodba III Kp 31829/2022

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), opisanega pod točko 1 izreka napadene sodbe, za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, opisanega pod točko 2 izreka napadene sodbe, za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora in mu na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 12902/2020, s katero je bila obdolžencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu upoštevaje kazen določene v tej sodbi, in sicer štiri mesece zapora za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, eno leto zapora za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 12902/2020, izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 25. 5. 2022 od 20.56 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati stroške svoje zagovornice po pooblastilu za čas od 24. 8. 2022 do 21. 9. 2022. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, postavljene po odločbi Bpp, ki so nastali do 22. 9. 2022. Po tretjem odstavku 97. člena ZKP bremenijo stroški postavljene pooblaščenke oškodovanke, proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da mu izreče pogojno obsodbo in zoper obdolženca odpravi pripor.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica obdolženega v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj v napadeni sodbi pogreša razloge o obdolženčevem naklepu, zaradi česar meni, da je napadena sodba „nepreverljiva“, pogreša pa tudi dokazno oceno o izpovedbah zaslišanih prič. Takšne pritožbene navedbe pa so v nasprotju z razlogi napadene sodbe, v kateri je krivda obdolženca za storjeni kaznivi dejanji ustrezno obrazložena, iz razlogov napadene sodbe pa jasno izhaja na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da se je obdolženi svojega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka napadene sodbe, v celoti zavedal in ga tudi hotel storiti, zavedal se je tudi posledic dejanja in je tako ravnal z direktnim naklepom, saj je posledice hotel doseči. Enako je sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo tudi krivdo obdolženca za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka napadene sodbe, ko je navedlo, da se je obdolženi tudi tega dejanja v celoti zavedal, zavedal se je, da z omejevanjem oškodovankinih enakih pravic v družinski skupnosti oškodovanko spravlja v podrejen položaj in je takšno prepovedano posledico tudi hotel doseči oziroma dejanje hotel storiti. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo krivdo obdolženca ter pravilno zaključilo, da je obe dejanji storil z direktnim naklepom. Sodišču prve stopnje se utemeljeno ni porajal noben dvom v sposobnost obdolženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Sicer pa je razloge napadene sodbe potrebno gledati kot celoto, ta pa vsebuje ustrezne razloge tako o objektivnih znakih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kot o njegovi krivdi in so zato vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni.

5Prav tako je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, na podlagi česa sledi izpovedbi oškodovanke in ne zagovoru obdolženca, zato zagovornica, ki te razloge pogreša, ne more biti uspešna, saj niti ne konkretizira in določno ne navede, za katere izpovedbe prič pogreša razloge v napadeni sodbi. Je pa očitno, da ne soglaša z razlogi napadene sodbe, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožba s pavšalno navedbo, da napadena sodba nima dokazne ocene o izpovedbah zaslišanih prič, ne more biti uspešna, saj so takšne trditve v nasprotju z obrazložitvijo napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi najprej povzelo izvedene dokaze, nato pa jih v nadaljevanju tudi ustrezno obrazložilo, in sicer je navedlo tehtne razloge o tem zakaj je sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je podrobno opisala obdolženčevo obnašanje v odnosu do nje v času storitve obeh očitanih kaznivih dejanj. Pri tem je podrobno opisala način, kako je obdolženi funkcioniral, ko sta bila sama in kako, ko sta bila v družbi in kot to v nadaljevanju izhaja iz razlogov napadene sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Oškodovankino izpovedbo so potrdile tudi priče, katerim se je zaupala o nasilniškem ravnanju obdolženca in katerim je povedala, da se ga boji, kot je to potrdila priča B. B., ki je zelo prepričljivo opisala vse, kar ji je o nasilju in grožnjah obdolženca povedala oškodovanka, sicer pa je tudi sama pri oškodovanki opazila strah, podrejenost in nemoč. O početju obdolženca je oškodovanka povedala tudi C. C. in D. D., kateremu je povedala, da se obdolženca boji, ker je do nje nasilen in jo pretepa, zaradi česar ji je svetoval, da se obrne na policijo. Da se obdolženca boji, pa je oškodovanka povedala tudi E. E., kot to navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ter utemeljeno zaključuje, da je z navedenimi izpovedbami potrjena izpovedba oškodovanke in ovržen zagovor obdolženca, kljub temu, da priči F. F. in G. G. nista potrdila izpovedbe oškodovanke, pa vendar ni prezreti, da je F. F. oškodovanki svetovala, naj pokliče policijo, kar prej potrjuje izpovedbo oškodovanke o nasilnem obnašanju obdolženca, kot o poteku dogodka, kot sta ga slednja prikazovala, saj sta oba potrdila izpovedbo oškodovanke, da je kričala, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ter v nadaljevanju tudi podaja oceno izpovedbbe navedenih prič in tehtne razloge o tem, zakaj ne sledi njunemu opisovanju dogodka, pri čemer sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da je tistega večera bilo govora tudi o možnosti, da bi oškodovanka pri njima prenočila, saj če bi bilo vse v redu, o tem ne bi bilo govora. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje tudi ustrezno oceni in pojasni zakaj sledi izpovedbi oškodovanke, ko je navajala, da se je o početju obdolženca zaupala tudi F. F., ki po oškodovankinih navedbah ni hotela izpovedati o obdolženčevem nasilju zato, ker se ta obdolženca boji, obdolženi pa je tudi sorodnik G. G., kar vse sodišče prve stopnje tudi navaja v napadeni sodbi, ko obrazlaga zakaj ne sledi izpovedbam navedenih prič in zakaj sledi izpovedbi oškodovanke. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo izvedene dokaze, in sicer izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič, s temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj so jasni, logično povezani in skupaj z izpovedbo oškodovanke, ovržejo zagovor obdolženca, kateremu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, pritožba, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, zato ne more biti uspešna.

6Po oceni pritožbenega sodišča ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Navedeno kršitev zagovornica uveljavlja zato, ker je sodišče prve stopnje po nepotrebnem zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič in uradne poizvedbe pri PP. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov, kot to izhaja iz točke 10 obrazložitve, s temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno zaključilo, da sta kaznivi dejanji obdolžencu dokazani z že izvedenimi dokazi in izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Zato ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe obdolženke, kot to skuša prepričati zagovornica. Za navedeno kršitev bi lahko šlo v primeru, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, zato je v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP neutemeljena.

7Uspešna ne more biti zagovornica, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini iz člena 191/I KZ-1, niso podani vsi zakonski znaki, saj je oškodovanka imela svobodo gibanja in ni bila v nemoči, saj ni dokazov, da se ni mogla izogniti obdolžencu, prav tako pa kaznivo dejanje obdolžencu ni dokazano.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima dejanje opisano v točki 2 izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je v družinski skupnosti z drugim grdo ravnal, ga pretepal ter z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic, spravljal v skupnosti v podrejen položaj, na ta način, da je na X, oškodovanko, s katero sta skupaj živela ter sta bila zunajzakonska partnerja, storil dejanja opisana v petih alinejah točke 2 izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki meni, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne ustreza kvalifikaciji iz člena 191 KZ-1, ni utemeljena. Sicer pa morajo v sodbi, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, biti v opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, mora biti kaznivo dejanje v izreku sodbe do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tako morajo biti abstraktni zakonski znaki, razen tistih, ki se nanašajo na subjektivno, to je notranje dojemanje storilca, s konkretnimi dejstvi opisani v konkretnem delu izreka sodbe, oziroma morajo izhajati iz konkretizacije opisa obdolženčevega ravnanja, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, imata obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji vse njune zakonske znake, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, s tem, da je kaznivo dejanje opisano pod točko 1 pravilno kvalificirano po prvem odstavku 296. člena KZ-1, saj se je to dejanje dogajalo, ko obdolženi in oškodovanka še nista živela v družinski skupnosti. Kaznivo dejanje pod točko 2 izreka napadene sodbe pa je pravilno kvalificirano po prvem odstavku 191. člena KZ-1, saj je opisano kaznivo dejanje obdolženi storil, ko je živel v družinski skupnosti z oškodovanko. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP graja dejansko stanje, ki ga je glede navedenega kaznivega dejanja ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovornica z navedbami, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, saj mu kot element kaznivega dejanja ni dokazano „spravljanje v podrejen položaj“, ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, ampak grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi glede navedenega kaznivega dejanja ugotovilo sodišče prve stopnje. Kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, ki jo pritožnica uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Iz obrazložitve pritožbe zagovornice je razbrati, da ta ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih napadene sodbe in podaja svojo lastno oceno izvedenih dokazov, s čemer skuša prepričati, da obdolžencu očitani kaznivi dejanji nista dokazani. S takšnimi navedbami pa zagovornica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

9Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožba zagovornice zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na podlagi česar ga je utemeljeno spoznalo za krivega, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornice dodaja:

10Bistvo pritožbe je, da očitani kaznivi dejanji obdolžencu nista dokazani, saj obdolženi oškodovanki ni omejeval svobode gibanja in je ves čas ravnala po svoji volji ter vztrajala v odnosu z obdolženim, v katerem je obdolženi ni spravljal v podrejeni položaj, pri čemer se sklicuje na izpovedbe prič in meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke.

11Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanke, saj je ves čas postopka enako obremenjevala obdolženca, njena izpovedba je razumljiva in tudi mestoma potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Oškodovanka je namreč opisovala dejanja obdolženega in njegova nasilna ravnanja, ki jih je tudi časovno umestila, saj se je pri tem orientirala na čas, ko je bila zaposlena ali ko ni bila več zaposlena. Te navezne okoliščine je sodišče pravilno štelo kot takšne, ki potrjujejo njene navedbe, razen tega pa je njena izpovedba potrjena tudi z listinami v spisu, in sicer kopijami poslanih SMS sporočil, kakor tudi na podlagi izpovedb prič, ki so zaznale posledice obdolženčevega ravnanja na oškodovanki in katerim se je oškodovanka zaupala o nasilnem početju obdolženca do nje, kot že obrazloženo v točki 5, na kar se pritožbeno sodišče ponovno sklicuje. Tako je priča B. B. povedala, da je oškodovanki večkrat svetovala, da naj pokliče policijo, saj je oškodovanka večkrat opisala kaj obdolženi počne z njo, kako ji grozi, da se ga zaradi njegovega ravnanja boji, seznanjala pa jo je tudi s sporočili z grožnjami, videla pa je tudi, da je oškodovanko zelo strah, da se obdolženca boji, da se ga boji zapustiti. Res je, da določene priče, za katere je oškodovanka navedla, da so vedele za obdolženčevo ravnanje, tega niso v celoti potrdile, vendar to ne izključuje verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, saj se je večino dejanj dogajalo, ko sta bila sama, pa tudi sicer je iz izpovedb prič zaznati, da se ne želijo vmešavati v njun odnos. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta očitani kaznivi dejanji obdolžencu dokazani, saj ni imelo nobenih razlogov, da ne bi sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je početje obdolženca prenašala dalj časa, ko je nad njo vršil fizično in psihično nasilje, z njo grdo ravnal na način, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, so pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni. Oškodovanka je bila zaradi obdolženčevega nasilnega početja do nje v duševni stiski, v brezizhodnem stanju, saj je omejeval njene pravice, ji povzročal dolgotrajnejši strah in občutke manjvrednosti, nemoči in ponižanja, zaradi česar si ni upala prekiniti zveze z obdolžencem, saj se je počutila nemočno, ogroženo in prestrašeno, saj se je bala, da jo bo ubil in zato ni upala prekiniti zveze z njim ter dejanja tudi prej ni upala prijaviti, niti ni upala iskati zdravniške pomoči, kot je to povedala v svoji izpovedbi. Zato ni nobenega dvoma, da je bila oškodovanka z obdolženčevim ravnanjem spravljena v podrejen položaj, in pritožba, ki skuša prepričati, da temu ni tako, ni utemeljena. Takšno svoje početje je namreč obdolženi samo nadaljeval, ko sta z oškodovanko začela živeti v družinski skupnosti, in sicer na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe pod točko 2, s takšnim ravnanjem pa je obdolženi pri oškodovanki povzročil dalj časa trajajoče vznemirjenje in močno prestrašenost, saj se ga je tako bala, da je bila nemočna, njegovega nasilja pa se ni mogla obraniti, ni upala prijaviti in tudi ni upala prekiniti zveze z njim, kot je tudi to sama povedala v izpovedbi. Navedeno so tiste okoliščine, zaradi katerih ni pritrditi pritožbi, da je bila oškodovanka svobodna in da bi lahko kadarkoli zapustila skupnost z obdolženim. Zato so vsi pomisleki zagovornice, da priče niso videle nasilnega ravnanja obdolženca do oškodovanke, da se vhodna vrata stanovanja niso mogla zakleniti in se je prosto gibala, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o nasilnem ravnanju obdolženca do oškodovanke v času, ko še nista živela skupaj, kakor tudi v času njune družinske skupnosti, in sicer na način, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, s čimer pa jo je vsekakor spravljal v podrejeni položaj. Zato pritožba, ki takšnemu očitku nasprotuje, ne more biti uspešna, niti ko skuša omajati verodostojnost oškodovanke z navedbami, da je obdolženega ovadila zato, ker si je prilastila njegov denar, saj za takšne trditve nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, oziroma v izvedenih dokazih. Brez vsakega dvoma se je oškodovanka prav zaradi obdolženčevega nasilnega ravnanja do nje, odločila, da obdolženca prijavi oziroma ovadi in se na tak način reši njegovih dejanj. Kdo je oškodovanki svetoval, da naj obdolženca prijavi, ni bistvena okoliščina in ne more omajati verodostojnosti njene izpovedbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega obeh očitanih kaznivih dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, kar vse je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem v izogib ponavljanju na razloge napadene sodbe sklicuje.

12Ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

13Zagovornica se v pritožbi zavzema za izrek pogojne obsodbe, vendar ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo enotno zaporno kazen, pri čemer mu je določilo ustrezni posamezni zaporni kazni, pravilno pa je presodilo tudi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa sorodnost storjenih kaznivih dejanj, zato je ravnalo pravilno tudi, ko je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo (člen 59/II KZ-1). Pri izrečeni kazni je sodišče upoštevalo, da gre za istovrstna kazniva dejanja, ki jih je obdolženi izvrševal kontinuirano in v času trajanja preizkusne dobe po izrečeni pogojni obsodbi, kar je tudi pretehtalo, da je sodišče prve stopnje preklicalo izrečeno pogojno obsodbo, s katero je bila obdolžencu določena kazen osem mesecev zapora ter mu ob upoštevanju določenih štiri mesece zapora in eno leto zapora za kaznivi dejanji iz napadene sodbe izreklo enotno zaporno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bo izrečena zaporna kazen tako vplivala, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

14Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

15Pritožbeno sodišče je obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).