204. člen ZKP

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Sodišče prve stopnje je podrobno in prepričljivo navedlo dokaze, dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je večja verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje kot da ga ni storil. Na pritožbene navedbe pritožnice je bilo v tem postopku že večkrat odgovorjeno. Najprej v sklepu preiskovalne sodnice, ki je zoper obdolženca odredila pripor, nato v sklepu zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2024 ter v pravnomočnem sklepu preiskovalne sodnice o uvedbi preiskave z dne 18. 9. 2024. Pritožnica ne navaja nič novega, torej nobene okoliščine, ki bi lahko omajala zaključek sodišča prve stopnje.

Izpustitev obtoženca v primeru jasno izkazane begosumnosti bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in bi kljub možnosti uporabe mednarodnih instrumentov predstavljala bistveno oviro za uspešen zaključek kazenskega postopka.

Obstoj utemeljenega suma je bil v postopku že večkrat preizkušen ter je bilo tudi ugotovljeno, da naj bi se oba obdolženca zadrževala v najetih prostorih laboratorija in da naj bi tudi elektronska komunikacija potrjevala njuno vpletenost pri obravnavanem kaznivem dejanju. Obdolženca sta s svojim preteklim ravnanjem že izkazala, da ju niti izrečena zaporna kazen ni odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj in to iz koristoljubnosti,pri čemer gre za kazniva dejanja, ki neposredno in škodljivo vplivajo na življenje in zdravje ljudi, še posebej mladih, ki so najpogostejši odjemalci droge. Glede na navedeno je pripor za odvrnitev nevarnosti ponavljanja tudi neizogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi.

Glede zaključkov o utemeljenem sumu in begosumni nevarnosti ni spremenjenih okoliščin. Na (ponovljene) pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, je bilo že odgovorjeno v predhodnih sklepih.

Sodišče prve stopnje je ugotovitve glede utemeljenega suma, pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložilo in jih sodišče druge stopnje sprejema v celoti ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zagovornik v pritožbi ponavlja očitke, kot jih je že podal ter je na njih pritožbeno sodišče že odgovorilo v predhodni odločitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi ponovno pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu podana ponovitvena nevarnost. Pravilno je ocenilo kriminalno količino in posledice za oškodovanke, kot tudi številčnost ravnanj in kontinuirano nadaljevanje, stopnjevanje posegov ter popolno nekritičnost obtoženca do lastnih ravnanj.

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Na glavni obravnavi bo lahko na podlagi dodatno ugotovljenih okoliščin zaključek sodišča o vprašanju dovoljenosti dokazov drugačen, kot ga je mogoče napraviti na podlagi sedaj znanih dejstev.

Obdolženčev zagovornik (postavljen po uradni dolžnosti) je izrazil stališče glede utemeljenosti suma in pripornega razloga, s čimer je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba pred očitki državnega tožilca.

V primeru objektivne koneksitete je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, dovoljuje reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je s sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

V obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora so navedene okoliščine storitve kaznivih dejanj, glede katerih je državni tožilec zahteval razširitev preiskave in tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Zato so, ne glede na to, da preiskovalni sodnik še ni izdal sklepa o razširitvi preiskave, tudi ta kazniva dejanja lahko podlaga za podaljšanje pripora.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Zmotno je mnenje zagovornika, ko navaja, da bi moral biti pouk zapisan z zakonskimi določili člena. Ni namreč bistvena številka člena, pač pa vsebina pouka o pravicah.

Po določbah 1.odst. 203.čl. in 4.čl. ZKP mora preiskovalni sodnik osumljenca, ki mu je bila odvzeta prostost in je bil priveden zaradi zaslišanja, v materinem jeziku obvestiti o razlogih za odvzem prostosti, ga takoj poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pomoči zagovornika po lastni izbiri in da se o odvzemu obvesti njegove najbližje svojce, če tako zahteva.