38. člen ZKP

Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.

Značilnost sredstev javnega obveščanja je dostopnost vsebine najširši javnosti oziroma vsakemu zainteresiranemu bralcu, obdolženec pa je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem elektronske pošte štirim točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo storjeno prek elektronskega medmrežja, pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno s pomočjo sredstev javnega obveščanja.

Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev. Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu. Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.

Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.

Preizkus krajevne pristojnosti je po prvem odstavku 82. člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP) časovno omejen na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti (do odreditve vročitve obtožnega akta, razpisa glavne obravnave, vabila na narok).

Sodišče druge stopnje pa v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da predmetni odredbi preiskovalnih sodnikov izpolnjujeta vse pogoje, ki jih določa prvi odstavek 156. člena ZKP.

Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.

Dejstvo, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru v izvšilnih postopkih sprejeli posamezne odločitve, ki so vsebinsko povezane z obravnavano kazensko zadevo in s katerimi se oškodovanec kot tožilec ne strinja, glede na navedeno ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti, saj navedena okoliščina objektivno ne vzbuja dvoma v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru. Predlagatelj zatrjuje pristranskost vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in predlaga prenos na sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. Okoliščine v tej zvezi predlagatelj zatrjuje le glede enega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru in ne glede vseh stvarno pristojnih sodišč s tega območja. S tem predlagatelj ne utemelji tehtnega razloga za prenos pristojnosti s sodišča prve stopnje na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru. V tem primeru pa Vrhovno sodišče ni neposredno višje sodišče, ki bi bilo pristojno za odločanje o takšnem predlogu.

V obravnavanem primeru se je postopek proti mladoletnici združil s postopkom zoper polnoletne obdolžence, v kazenski zadevi pa je bil že razpisan predobravnavni narok. Navedeno pomeni, da je tudi predlog za kaznovanje proti mladoletni K. D., enako kot obtožnica zoper polnoletne obdolžence, postal pravnomočen.

Stališče, da je pri kaznivih dejanjih obrekovanja (159. člen KZ-1) določena kvalificirana oblika, če so dejanja storjena z objavo na socialnem omrežju Facebook, je pravilno. Z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 15. 5. 2012, je odpadel vsak dvom ali med "druga" sredstva javnega obveščanja spada tudi svetovni splet (internet). Z navedeno novelo so se kazniva dejanja, storjena preko svetovnega spleta, izločila iz splopšne določbe v okviru obstoječega zakonskega merila "drugih" sredstev javnega obveščanja, in izrecno uvrstila med posebej navedene klasične tiskane in elektronske medije, (poleg tiska, radia, televizije).

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo svetovnega spleta oziroma elektronske pošte, ni pa povsem jasno, kje je storilec deloval oziroma kje je, glede na očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, nastala prepovedana posledica. Glede na opis kaznivega dejanja je torej negotovo, na območju katerega sodišča naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, zato je glede na dejstvo, da je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Celju, na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZKP v tej zadevi podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju.

Odstop zadeve v reševanje drugemu sodišču.

V primeru denarne sankcije, izrečene zaradi storitve kaznivega dejanja po pravu države izdajateljice (in ne zaradi prekrška), je za izvršitev tuje sodne odločbe pristojen preiskovalni sodnik, pristojnost pa se določi po stalnem ali začasnem prebivališču osebe, zoper katero je bila izrečena denarna sankcija.

V prvem odstavku 204. člena KZ-1 je za kaznivo dejanje tatvine predpisana kazen zapora do treh let, zato je za sojenje v obravnavani zadevi stvarno pristojno okrajno sodišče (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno na območju Murske Sobote, zato je za sojenje v tem kazenskem postopku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Murski Soboti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Slednje ima sicer prav, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1), nima pa prav, da so prepovedane posledice obravnavanih kaznivih dejanj nastale v P.. Za ugotovitev kraja storitve je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu oškodovanca kot tožilca. Ta v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin in posebnega ponarejanja listin navaja, da sta družba D. d.o.o. in I.V. v prostorih družbe v K. v seznam lastnikov stavbe O., kot etažne lastnike vpisala osebe, ki to niso bile. Izhajajoč iz opisa je kraj storitve K. in ne P., kjer se v smislu zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni zgodilo nič relevantnega.

Stvarna pristojnost se določi, na podlagi kazenskega zakona v času storitve kaznivega dejanja, razen, če spremenjeni zakon ni milejši. Če je spremenjeni zakon glede zagrožene kazni strožji, je okrajno sodišče še vedno stvarno pristojno, saj strožje kazni glede na II. odst. 3. čl. KZ ni mogoče izreči.

Ker je zasebni tožilec zaposlen kot namestnik javnega tožilca pri temeljnem tožilstvu, ki dela na območju temeljnega sodišča, ki je sprožilo spor o pristojnosti, je to tako tehtna okoliščina, da je v sporu o pristojnosti najbolj pomembno določiti prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti.