298. člen ZKP

Tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na drugem oddelku sodišča, in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v določeni zadevi, je za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata).

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Izvedba ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ker gre za ukrep, s katerim se preiskujejo, odkrivajo in preganjajo kazniva dejanja, je obravnavani ukrep bil primeren za dosego navedenega cilja. Šlo je za huda kazniva dejanja, ki niso bila usmerjena le zoper premoženje oškodovank, temveč tudi zoper njihovo osebno integriteto. Javni interes za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev je bil zato velik, ukrep pa nujen za dosego pravno legitimnega cilja. Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza.

Neposrednost pri predaji stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ, temveč gre za kriterij pravne teorije, po katerem se razmejuje to kaznivo dejanje od kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ. Pričetek zasedanja senata ne pomeni hkrati tudi začetek oziroma nadaljevanje glavne obravnave in se določena procesna dejanja opravijo pred začetkom glavne obravnave. Razlog za izrek različno visokih kazni je v različnih okoliščinah dejanske narave in ne gre za arbitrarno ali neenako uporabo določb kazenskega zakona o odmeri kazni.

Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka I. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Obstoj teh okoliščin mora biti dokazan s takšno stopnjo verjetnosti, da ni razumnega dvoma o njihovi resničnosti. Okoliščine, ki pomenijo zgolj začasno oviro za zaslišanje neke osebe, ne morejo biti podlaga za branje zapisnika na podlagi 1. točke I. odstavka 340. člena ZKP. V takem primeru je zapisnik mogoče prebrati le s soglasjem obeh strank, sicer pa je treba glavno obravnavo preložiti in zagotoviti izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem te osebe.

Ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za dokaza, s katerima bi lahko sklepali o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev ter ju kot taka povsem utemeljeno zavrnilo, s tem obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne načelo neposrednega izvajanja dokazov. Sodišče je sicer zavrnilo predlagani dokaz po neposrednem zaslišanju izvedencev, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza očitno ni takšna, da bi pripeljala k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve, prebralo pa je izvedenska mnenja. Dokaz je bil torej izveden in ocenjen.