VSK Sklep Su 197/2025

I. Zahteva za izločitev se kot neutemeljena zavrne.

1Pri Okrajnem sodišču v Kopru je v teku glavna obravnava zoper štiri obdolžence, katerim se očita nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, oziroma v sostorilstvu. Obravnava se je začela s podajo zagovorov obdolžencev, ki krivde niso priznali, medtem ko je obdolžena A. A., ki je bila zaslišana na glavni obravnavi 28. 8. 2025, podala izjavo, da krivdo priznava, razpravljajoča sodnica B. B. pa je njeno priznanje sprejela. Takoj zatem je zagovornica obdolženega C. C. podala zahtevo za izločitev sodnice, pri čemer je kot razlog izločitve navajala le, da se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča. Njeni zahtevi za izločitev sta se pridružila še zagovornika preostalih dveh obdolžencev. V nadaljevanju je bil sprejet sklep o izločitvi postopka zoper obdolženo A. A. in narok za izrek kazenske sankcije določen na 25. 9. 2025.

2Sodnica B. B. je na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP podala izjavo, da je zahteva za izločitev, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21 in Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024, utemeljena. Ker je razpravljajoča sodnica hkrati tudi predsednica Okrajnega sodišča v Kopru, je za odločanje o izločitvi pristojen predsednik Višjega sodišča v Kopru.

3Zahteva za izločitev ni utemeljena.

4Bistvo odločitve Ustavnega sodišča v citirani odločbi se nanaša na vprašanje kršitve pravice do nepristranskega sodišča po prvem odstavku 23. člena Ustave RS v primerih, ko je sodišče, ki sodi obdolžencu, s predhodno sodbo že odločalo zoper soobdolžence zaradi istega historičnega dogodka. V primerih, ko je v predhodni sodbi že natančno opisano dejanje soobdolžencev pri storitvi kaznivega dejanja, bi to pomenilo prejudiciranje njegove krivde, s tem pa bi bila podana tudi objektivna bojazen, da si je sodišče, ko v nadaljevanju postopka sodi soobdolžencem, o njihovi krivdi že ustvarilo mnenje (točka 43 navedene ustavne odločbe). Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev. Priznanje krivde tudi ni zakonski razlog za izločitev sodnika, pač pa obratno, če priznanje zavrne (3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Sprejem priznanja krivde pa tudi ne pomeni, da bo izdana obsodilna sodba, če bi sodišče ugotovilo, da je podan na primer razlog po 1. ali 4. točki 358. člena ZKP, ali če bo izdala sodbo po spremenjeni pravni kvalifikaciji. Kršitev navedene ustavne pravice bo torej veljala le v primerih, ko predhodna sodba vsebuje natančno oceno vloge naknadno sojene osebe pri storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, če vsebuje tudi pravno kvalifikacijo njenega ravnanja ali če iz sodbe izhaja, da je ta oseba izpolnila vse elemente kaznivega dejanja. Izločitveni razlog kršitve nepristranskega sodišča v smislu citirane ustavne odločbe bo zato podana le tedaj, ko je že izdana predhodna sodba, na podlagi katere bo tudi mogoče konkretno presojati, ali je očitek kršitve utemeljen oziroma ali ni. Sodba zoper obdolženo A. A. pa v obravnavani zadevi še ni bila izdana, saj je narok za izrek kazenske sankcije določen na 25. 9. 2025.

5Ker razlog za izločitev sodnice na podlagi očitka kršitve ustavne pravice ni utemeljen, drugih navedb pa zahteva za izločitev tudi ne vsebuje, jo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti. Je pa morebitna zahteva za izločitev v primeru izdaje obsodilne sodbe odvisna od opisa izreka dejanja v sodbi, ki bo lahko oblikovan tudi tako, da ne bo prejudiciral krivde ostalih.