502.b člen ZKP

Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova. Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Če sodišče obdolžencu ne vroči predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja oziroma ne počaka, da se izteče rok za odgovor, s tem prekrši obdolženčevo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka, ki poleg drugih pravic konstruirata pošten kazenski postopek.

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede

Skupno trajanje predmetnega ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje ne sme presegati treh let. Navedeni člen sicer citira tudi izpodbijani sklep, ki v točki 12. obrazložitve ugotovi tudi, da je bilo obtožencu začasno zavarovanje odrejeno dne 12. 7. 2021 in je v veljavi šele dve leti in štiri mesece, vendar pa nato zmotno podaljša začasno zavarovanje preko dovoljene dobe, to je vse do 22. 11. 2024. Časovna omejitev treh let je tako pričela teči dne 29. 10. 2021 z vložitvijo obtožnice Specializiranega državnega tožilstva RS Kt/8475/2021, zato je pritožbeni senat začasno zavarovanje podaljšal le do dne 29. 10. 2024, ko ukrep doseže navedeno skupno trajanje. Pritožnik pravilno navaja, da ni izkazano, kakšen delež premoženjske koristi je obtoženec dejansko prejel, kar pa v tej fazi postopka ni ključno. Obtožnica je pravnomočna, dokazni postopek pa še ni zaključen, nasprotno od stališča pritožnikov se zato predmetni kazenski postopek še ni prevesil v fazo (meritornega) odločanja. Pritožbeni senat ob tem dodaja, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ni neogibno potrebno ugotoviti točne višine te

V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca. Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku. Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

Pritožnica prezre dejstvo, da v predmetni zadevi začasno zavarovanje ni več odrejeno, saj je bila pravnomočna odločba o odvzemu premoženjske koristi že izvršena in je bila torej premoženjska korist odvzeta, kar ipso facto pomeni prenehanje začasnega zavarovanja.

V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član. Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje za

Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je sicer na dan, ko je odločalo o podaljšanju začasnega zavarovanja, imelo še vso pravno podlago, da je predlogu državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja ugodilo, saj je 21. 3. 2022 razglasilo obsodilno sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna. Vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje II K 17186/2018 z dne 21. 3. 2022 v obsodilnem delu na seji senata višjega sodišča 27. 1. 2023 razveljavljena, zaradi česar se je ponovno aktiviral triletni maksimalni rok skupnega trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da sodišče z začasnim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka ne more samemu sebi nalagati, kaj sme storiti in česa ne, ker bi s tem posegalo v pristojnost samega sebe, pri čemer sodišče niti nima zakonske podlage, da bi npr. davčnemu organu prepovedalo odmero davka. Po 271. in 273. členu ZIZ-a sme sodišče izdati le tiste začasne odredbe, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba, s katero bi eno sodišče prepovedovalo opraviti procesno dejanje drugemu sodišču, slednjega ne bi mogla zavezovati. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da oškodovanec s predlogom za izdajo začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka tudi ne more doseči močnejšega ali drugačnega pravnega varstva kot v okviru "matičnega" kazenskega postopka.

Pravica obdolženke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena tudi v postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Gre za pravico do izjave, uzakonjeno v prvem odstavku 502.c člena ZKP, po katerem lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu z navedeno zakonsko določbo obdolžencu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in v vsaki procesni fazi odločanja, da je zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ta daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

Ker prava brez predhodno ugotovljenih dejstev ni mogoče uporabiti, zadostitev dokaznemu bremenu ni pravno, temveč dejansko vprašanje.

Prvostopenjsko sodišče je pod točkami 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa z razumnimi razlogi utemeljilo obstoj temeljnega pogoja za podaljšanje ukrepa in sicer utemeljenega suma, da so obdolženi storili v obtožnici očitana jim kazniva dejanja. V predmetni kazenski zadevi je bila zoper obdolžence vložena obtožnica, zahtevani dokazni standard pa je bil zanesljivo ugotovljen in potrjen s podatki in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku ter tekom preiskave.

Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati.

Skupna ocenjena vrednost zavarovanih nepremičnin sicer presega vrednost očitane premoženjske koristi, vendar ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zgolj zato ni nesorazmeren. Ta je namreč omejen le do višine očitane premoženjske koristi, pri čemer je potrebno upoštevati seštevek vseh dolgov, ki vrednost obdolženkinega premoženja bistveno zmanjšajo.

Pritožnik utemeljeno graja kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki se nanaša na čas podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Začasno zavarovanje za odvzem premoženjske koristi po vloženi obtožnici do izreka sodbe, na podlagi četrtega odstavka 502.b člena ZKP, traja največ tri leta. Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi obtožnica Specializiranega državnega tožilstva vložena dne 11. 4. 2019, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljšalo do 11. 4. 2022. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe, v skladu z določilom 387.člena ZKP, po uradni dolžnosti ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca (udeleženca) v korist tudi drugim, ki se zoper sklep niso pritožili (beneficium cohaesionis).

V sodni praksi ni dvoma, da prisilna izterjava na nepremičnino dolžnika, ki predstavlja njegov dom, pomeni najhujši poseg v lastninsko pravico dolžnika, ki je ena temeljnih človekovih pravic. Sprostitev denarnih sredstev, ki so sedaj predmet zavarovanja, bi le kratkoročno olajšal položaj obtoženke, medtem ko bi bila obtoženka z novim sredstvom zavarovanja bistveno bolj omejena v svojih pravicah, še posebej, če bi v nadaljevanju prišlo do izvršbe na nepremičnino.

Res je, da je z hipotekami zavarovan dolg, ki ga ima obdolženec do R.S., vendar pa vpisanih hipotek in odplačevanje davčnih obveznosti nikakor ne gre enačiti z začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kot to zatrjuje zagovornica. Obdolžencu se namreč pod (s sicer še nepravnomočno) obtožnico očita, da si je s tem, ko je s poslovno kartico plačeval storitve in blago za osebno rabo, na škodo družbe G. d.o.o. (in ne R.S.) pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 75.737,21 EUR. Ker pa oškodovana družba premoženjskopravnega zahtevka (še) ni priglasila, je ob upoštevanju splošnega načela, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno v korist R.S. To pa nikakor ne pomeni, da se zaradi že vpisanih hipotek začasno zavarovanje ne sme odrediti. Potrebno je upoštevati namen teh dveh institutov, ki sta si že po naravi in namenu povsem različna in se med sabo ne izključujeta.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da utemeljen sum, da naj bi obdolženi M.M. storil očitana kazniva dejanja, potrjuje vložena nepravnomočna obtožnica, ki je obširno in konkretno obrazložena, vsebuje pa tudi ustrezne razloge in dokaze na podlagi katerih je utemeljen sum, kljub temu, da obtožnica še ni pravnomočna, v zadostni meri izkazan, sodišče prve stopnje v napadenem sklepu (točka 15 do 18) povzema in navaja dokaze, ki utemeljen sum potrjujejo.

Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev. Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje za

Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obstoj oškodovanca v primeru odvzema premoženjske koristi in s tem povezano odreditvijo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi niti ni odločilna okoliščina, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem (74. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).