502.d člen ZKP

Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je sicer na dan, ko je odločalo o podaljšanju začasnega zavarovanja, imelo še vso pravno podlago, da je predlogu državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja ugodilo, saj je 21. 3. 2022 razglasilo obsodilno sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna. Vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje II K 17186/2018 z dne 21. 3. 2022 v obsodilnem delu na seji senata višjega sodišča 27. 1. 2023 razveljavljena, zaradi česar se je ponovno aktiviral triletni maksimalni rok skupnega trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice.

Pravica obdolženke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena tudi v postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Gre za pravico do izjave, uzakonjeno v prvem odstavku 502.c člena ZKP, po katerem lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu z navedeno zakonsko določbo obdolžencu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in v vsaki procesni fazi odločanja, da je zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ta daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z

Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti. Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).

Postopek začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi oziroma zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka po ZKP namreč v začetni fazi ni kontradiktoren in oseba, zoper katero se predlaga uvedba tega ukrepa, z njim ne sme biti seznanjena, vse dokler začasno zavarovanje ni izvršeno, saj bi bilo to v nasprotju z naravo tega ukrepa. ZKP pogoja nevarnosti ne ureja drugače, kot ga ureja ZIZ, kar pomeni, da se določba tretjega odstavka 270. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih začasnih zavarovanj zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in seveda zavarovanj premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskih postopkih.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da utemeljen sum, da naj bi obdolženi M.M. storil očitana kazniva dejanja, potrjuje vložena nepravnomočna obtožnica, ki je obširno in konkretno obrazložena, vsebuje pa tudi ustrezne razloge in dokaze na podlagi katerih je utemeljen sum, kljub temu, da obtožnica še ni pravnomočna, v zadostni meri izkazan, sodišče prve stopnje v napadenem sklepu (točka 15 do 18) povzema in navaja dokaze, ki utemeljen sum potrjujejo.

Kljub temu, da je bila v obravnavani zadevi izrečena oprostilna sodba, utemeljen sum ni ovržen, ampak je le omajan v primerjavi z utemeljenostjo suma, ki je obstajal po vložitve obtožnice oziroma tekom dokaznega postopka, saj izrečena oprostilna sodba še ni pravnomočna, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da je utemeljen sum glede očitanih kaznivih dejanj v celoti ovržen.

ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.

Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali že izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Iz tega izhaja, da je za opravičitev začasne odredbe potrebna oz. zadostuje že vložitev tožbe in ne končni uspeh v glavnem postopku. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da to smiselno pomeni, da mora za opravičitev začasne odredbe, izdane v predkazenskem ali kazenskem postopku, zadostovati že vložitev obtožnice (pravnomočna obtožnica) in ne šele obsodilna sodba. V tem primeru je postala obtožnica pravnomočna (enkrat je bila tudi že izdana nepravnomočna obsodilna sodba), zato ni res, da toženka začasne odredbe ni opravičila.

Razlog zavrnitve pritožbenih navedb glede presoje pogoja nevarnosti iz prvega odstavka 502. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo, je, da sta oškodovanca ta pogoj utemeljevala le z aktivnostmi, ki segajo predaleč v preteklost, da bi bilo iz njih lahko upravičeno sklepati na v tem trenutku obstoječo nevarnost razpolaganja s premoženjem obdolžencev in udeležencev, zaradi katere bi bila (vsaj) bistveno otežena izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka. Rubež s hrambo zemljiškega pisma ni dopusten način zavarovanja z začasno odredbo, ker gre že za dejanje izvršbe in ne zavarovanja. Primeroma so dopustni načini zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo predpisani v 271. členu ZIZ, po katerem sme sodišče v ta namen izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V sodni praksi se je v zvezi z zemljiškim dolgom kot dopusten način zavarovanja (denarne ali nedenarne terjatve) uveljavila prepoved obremenitve ali razpolaganja z zemljiškim pismom, oz. prepoved prenosa ali zastave zemljiškega pisma.

Če je bilo začasno zavarovanje odrejeno, kazenski postopek šteje za prednostnega. Prepozno vložen ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju je zavržen kot prepozen, ker procesni roki v prednostnih zadevah tečejo tudi v času sodnih počitnic.

Vpis zaznambe sklepa o začasnem zavarovanju pri poslovnem deležu družbenika po uradni dolžnosti predstavlja konkretno izvršilno dejanje. Zato sodni register listin, na podlagi katerih je bila zaznamba opravljena, ne pošilja niti subjektu vpisa niti imetniku poslovnega deleža.

Dejstvo, da je bil denar zasežen ob hišni preiskavi ne pomeni, da ni treba postopati po določbah ZKP, ki govorijo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi (502. člen ZKP do 502.e člen ZKP), saj ne spada med predmete, ki se (začasno) zasežejo na podlagi 220. člena ZKP, ko se po končanem postopku smejo ali morajo odvzeti (73. člen KZ-1) oz. za predmete, ki se vzamejo na podlagi 498. in 498.a člena ZKP.

Kazenski postopek, v katerem je (zoper katerega koli obtoženca) odrejeno začasno zavarovanje, se po 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih šteje za nujno zadevo, kar pomeni, da procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami (3. odstavek 83. člena ZS).