271. člen ZKP

V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena. Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).

Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja. Ravno to pa je primer v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje, mimo vsebine zapisnika o zaslišanju priče, zaključek o odločilnem dejstvu, oprlo na uradni zaznamek z njeno izjavo, dano policistom. Takšen obid zakona pa pritožba utemeljeno problematizira, še zlasti pa v primeru, ko gre za izjavo privilegirane priče, dane policistom (v konkretnem primeru pa je bila ta izjava celo pravnomočno izločena iz spisa).

Obdolžencu je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče, ki je bil udeleženec prometne nesreče, kršena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist, saj priča v obravnavani zadevi, v nobeni fazi postopka, ni bil zaslišan.

Po določbi prvega odstavka 6. člena KZ-1 se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava. Imuniteto sodnikov kot eno izmed prvin neodvisnosti sodnikov, ki izhajajo iz 125. člena Ustave RS, zagotavljajo določbe 134. člena Ustave RS. Prvi odstavek tega ustavnega določila zajema materialno imuniteto oziroma indemniteto sodnikov in vsebuje prepoved, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Prav za takšno odločanje z izražanjem mnenja in glasovanjem pa je šlo v obravnavani kazenski zadevi, ko je senat višjega sodišča v sestavi obdolženih višjih sodnikov odločal o tem, ali je pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, utemeljena ali ne, pri čemer je seveda moralo presoditi, ali je bil oškodovanec kot tožilec pri nadaljevanju kazenskega pregona prekludiran.

Predsednica senata okrožnega sodišča nima zakonskega pooblastila za odločitev o vloženi obtožnici na način kot je bilo odločeno v konkretni zadevi, to je zavrženju obtožnice kot prepozne.

Oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. je 31.12.2014 vložila obtožnico zoper M.Š., zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Obtožnica je bila vložena brez predhodno opravljene preiskave, niti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 170. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik da soglasje k predlogu tožilca, naj se ne opravi preiskava. Formalni preizkus ali so izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice oškodovanca kot tožilca opravi predsednik senata oz. zunajobravnavni senat še pred vložitvijo obtožnice obdolžencu. V obravnavani zadevi tako ni bilo ravnano in je bila obtožnica vročena obdolženki, ki pa je zoper njo ugovarjala in je bilo zato o njej meritorno odločeno z izpodbijanim sklepom, čeprav se v obravnavani zadevi šteje, da je oškodovanka kot tožilka z vloženo obtožnico podala zahtevo za preiskavo o kateri odloča in preiskavo opravlja preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

Če vloži oškodovanec kot tožilec neposredno obtožnico tudi zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 2. in 1. odst. 134. čl. KZ, za katero je zagrožena kazen do 10 let zapora, se šteje obtožnica kot zahteva za preiskavo. Zato oškodovanec kot tožilec s pritožbo zoper tak sklep ne more uspeti.

Čeprav je bilo s sklepom odločeno, da se postopek zoper obdolženca izloči in da se bo končal posebej, niso bili podani pogoji, da se ga na glavni obravnavi zoper soudeležence zasliši kot pričo. Nihče ne more biti zaslišan kot priča glede kaznivega dejanja, katerega storitve je obtožen. Sostorilca ali drugega soudeleženca pri izvršitvi kaznivega dejanja je mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper sostorilce ali soudeležence le v primeru, če je bil kazenski postopek zoper njega že pravnomočno končan. Tudi tako pričo je treba opozoriti, da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je po nastopu absolutnega zastaranja pregona kaznivega dejanja zavrglo zasebno tožbo, pritožbeno sodišče pa je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zasebnega tožilca.

1) Obdolženkina zagovornica v zahtevi sicer ni določno povedala, katere kršitve kazenskega postopka uveljavlja, smiselno pa lahko ugotovimo, da naj bi senat z izpodbijanim sklepom kršil 4. točko 1. odstavka 277. člena ZKP, ker naj bi moral ugotoviti, da ni zadostnih dokazov za obtožbo. Gre za oceno zbranih dokazov, torej za ugotavljanje dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno uveljavljati. 2) Če je državni tožilec le modificiral opis kaznivega dejanja, kot je izhajal iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, tako da je bila le dodana kriminalna količina za isto kaznivo dejanje, ki pa v ničemer ni vplivala na pravno opredelitev kaznivega dejanja, določbe kazenskega postopka niso bile kršene.