32. člen ZKP

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Pri opisanem stanju stvari je šlo torej za procesni položaj iz drugega odstavka 32. člena ZKP, ki določa pristojnost v primeru vzajemne storitve kaznivih dejanj med obdolžencem in oškodovancem. V takšnih primerih je po petem odstavku 32. člena ZKP izvedba enotnega postopka pravilo, izjema pa je določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi, med katere sodi tudi različna faza, v kateri se nahajajo posamezni postopki.

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Ista kazenska zadeva po prvem odstavku 68. člena ZKP je torej po oceni pritožbenega sodišča, podana le, če zoper soobdolženca teče enoten postopek. Prav tako gre za isto kazensko zadevo, kadar je bil iz prej enotne zadeve zoper enega obdolženca postopek izločen ali kadar obstajajo pogoji za združitev postopkov zoper več oseb po določbah 32. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa ni podana nobena od izpostavljenih situacij, saj kot je že rečeno, se zoper osumljenega A. A. kazenski postopek sploh ni vodil. Ob navedenem pa je nenazadnje potrebno izpostaviti tudi okoliščino, da je stališče prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu vprašljivo tudi iz stališča nesorazmernega posega v ustavno pravico do zagovornika po lastni izbiri, kar v pritožbi izpostavlja obdolženkin zagovornik. Ob navedenem tudi ni prezreti, da je pritožbi priložena tudi lastnoročno podpisana izjava A. A., da slednji soglaša, da odvetnik C. C. iz Odvetniške pisarne D. d.o.o. v predmetni kazenski zadevi zastopa obdolženo B. B.

Ker morajo biti razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, izraženi v tolikšni meri, da prevladajo nad primarnimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti, kar pa za oddaljenost prebivališča obdolžencev in petih predlaganih prič od kraja sodišča ni mogoče ugotoviti, je višje sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen zavrnilo. Vsaka, le nekoliko lažja izvedba postopka pri drugem sodišču še ni razlog za prenos pristojnosti.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Sodišče lahko v skladu z določili ZKP posamezna procesna dejanja opravi tudi izven glavne obravnave, kot to na primer določa 337. člen zakona, pa tudi 15. člen ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost, da si prizadeva, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Z vidika obrambe je pomembno, da je obdolženec z vsebino dokaza, izvedenega izven glavne obravnave, naknadno ustrezno seznanjen in da mu je dana možnost, da se o njem ustrezno izreče. Združitev kazenskih postopkov namreč glede na določbo petega odstavka 32. člena ZKP ni obligatorna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.

Po določbi 406. člena ZKP se sme obnoviti kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo. To izredno pravno sredstvo se sme vložiti šele po tem, ko je sodba kot celota pravnomočna ter zajema odločitev o celotnem tožilčevem kazenskem zahtevku; zoper del sodbe ni mogoče vložiti zahteve za obnovo postopka (pravno mnenje, občna seja VSS 24.6.1991). V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na sostorilce, mora sodišče o zahtevi za obnovo postopka odločati šele tedaj, ko postane pravnomočna kot celota. Razlog za takšno ureditev je med drugim tudi obstoj privilegija pridruženja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 356/2002 z dne 27. 5. 2004 v zvezi z izrednim pravnim sredstvom zahteva za varstvo zakonitosti). Klavzula o pravnomočnosti oziroma pravnomočnost, ki je ugotovljena v končnih odredbah (potrdilo o pravnomočnosti), nima učinka na nastop pravnomočnosti, pač pa pravnomočnost le potrjuje. Klavzula o pravnomočnosti tako tudi ne more vzpostaviti pravnomočnosti, če za njen nastop niso izpolnjeni pogoji (sklep I Ips 46408/2020-157 z dne 26. 11. 2015).

Zaradi enotno vodenega postopka vloge stranke ni bilo moč deliti na vlogo obdolženke in zasebne tožilke, iz enakih razlogov pa ni bilo moč deliti niti vloge njenega zagovornika, postavljenega z odločbo BPP. Odločba BPP ne pove kdo, koga in kje zastopa, temveč samo, kdo je plačnik zastopanja, kar je uveljavljeno stališče, potrjeno s sodno prakso.

Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s

Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja. Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem

Prenos krajevne pristojnosti je smotrn, ko pred več sodišči tečejo postopki za kazniva dejanja, med katerimi obstaja določena zveznost. Predlog lahko poda tudi eno od sodišč, pred katerim teče postopek, z namenom pritegnitve zadev drugih sodišč. Z vidika enotne ocene obdolženčeve kriminalne dejavnosti, potencialno pa tudi zaradi pravilne pravne kvalifikacije, povezane z morebitno uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, je prenos pristojnosti z namenom kasnejše združitve postopkov smotrn.

Kazenska odgovornost napeljevalca v razmerju do temeljnega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilca tega dejanja. Temeljno vodilo pri konkretizaciji napeljevanja je ugotovitev, da napeljevalec deluje v enakih kaznovalnih okvirih kot storilec, zato je treba za napeljevanje zahtevati konkretne napotke, ne le vrste kaznivega dejanja in generične opredelitve objekta napada.

Sodišče prve stopnje se v razlogih napadenega sklepa pravilno sklicuje na Komentar ZKP (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158), v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za isto kazensko zadevo ne gre samo tedaj, ko zoper soobdolžence teče enoten postopek po določbi 32. člena ZKP, temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca.

Če obstaja med kaznivimi dejanji določena povezava (subjektivna ali objektivna koneksiteta - zveznost) sodišče iz razlogov procesne ekonomije praviloma izvede enoten postopek in izda eno samo sodbo. V prvi vrsti vodenje enotnega postopka zagotavlja presojo kriminalne količine, oceno storilčeve nevarnosti in izrek primerne kazenske sankcije ter hkrati onemogoča različno ali nasprotujočo si oceno istih dokazov v različnih kazenskih postopkih in na tej podlagi sprejemanje nepravilnih sodb.

Po določbi osmega odstavka 32. člena ZKP o združitvi postopka sicer res odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek, a sta pri sklicevanju na to določbo sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi pritožnik, spregledala predhodno določbo, torej določbo sedmega odstavka 32. člena ZKP. Ta predpisuje, da lahko sodišče odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, če pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj ali zoper več oseb za isto kaznivo dejanje. Z jezikovno razlago citiranega zakonskega določila gre torej ugotoviti, da procesni postopkovnik v citiranem zakonskem določilu dopušča izvedbo enotnega postopka oziroma združitev kazenskih postopkov le v primeru, če tečejo ločeno postopki pred "istim sodiščem".

V skladu z določbami petega in tretjega odstavka 32. člena ZKP se za sostorilce kaznivega dejanja praviloma izvede enoten postopek ter izda ena sama sodba. Po prvem odstavku 33. člena ZKP pa lahko sodišče, ki je pristojno za izvedbo kazenskega postopka po 32. členu ZKP, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi razlogov smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Kot izhaja iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odstopilo od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper soobtožena sostorilca, ker je zaključilo, da je dokazni postopek zoper obtoženo M. U. izčrpan, in je v njenem delu zadeva zrela za razsojo, niso pa bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženega O.R., ki iz bolezenskih razlogov v času od 2. 2. do 5. 12. 2016 (razen 5. 12. 2016) ni pristopil na devet razpisanih narokov. Glede na navedeno so tudi po prepričanju sodišča druge stopnje obstajali tehtni razlogi za odstop od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper oba sostorilca.

Na presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, vpliva več dejavnikov, med drugimi ravnanje obtoženca, narava in značilnosti kazenskega postopka ter ravnanje državnih organov.

Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka za