VSC Sklep II Kp 57357/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo ugovoru zoper obtožnico zagovornice obdolžene A. A. in ugovoru obdolžene pravne osebe ter odločilo, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek zoper obdolženi v smeri kaznivih dejanj po prvem odstavku 228. člena KZ-1 oziroma po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena ZOPOKD ustavi. Sklenilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolžene A. A. obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora zoper obtožnico zavrne in obtožbo dopusti.

3Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolžene A. A., odvetnica B. B. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo državne tožilke zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnica utemeljeno izpodbija zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da opis dejanja, očitanega obdolženi A. A. v tenorju obtožnice, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 oziroma zadostne konkretizacije vseh potrebnih zakonskih znakov.

6Sicer drži izhodiščna ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je Vrhovno sodišče v prelomni zadevi I Ips 93283/2010¹ uokvirilo sodno prakso v zvezi z vprašanjem (zadostne) konkretiziranosti oziroma substanciranosti opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije. Med drugim je izpostavilo, da morajo biti v opisu dejanja v tenorju obtožnega akta (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) navedene vse okoliščine in dejstva, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, tak opis pa mora biti jasen in določen. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega, tj. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da slednje ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Na ravni inkriminacije ni treba, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen od vsega začetka (od sklenitve posla), saj je izvršitev dejanja možna tudi med izvajanjem posla. Pri tem je bistvenega pomena, kakšen obtožbeni okvir je v konkretni zadevi zastavilo (državno) tožilstvo, v teh dimenzijah pa je treba: (1) presoditi, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja; (2) določiti, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja; (3) omogočiti obrambi, da se natančno zaveda predmeta obtožbe ter posledično izvršuje učinkovito in uspešno obrambo.

7Obdolženi A. A. se (obtožbeno) očita preslepitveno ravnanje tako v fazi sklenitve kot v fazi izvajanja posla z oškodovano družbo C., d. o. o. Pritožnica utemeljeno kritizira presojo sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja ne izhaja ustrezna konkretizacija zakonskega zakona preslepitve oziroma preslepitvenega namena, pri čemer upravičeno poudarja, da je treba opis vselej brati kot celoto. V prvem delu opisa obravnavanega dejanja je tako zatrjevano, da je obdolženka preslepila direktorja družbe C., d. o. o., s prikazovanji, da bo družba Č., d. o. o., naročene storitve obdelave zvarjencev v celoti plačala, pri čemer je v času od 27. 8. 2019 do konca leta 2019 večkrat naročila izvedbo storitev po ponujenih cenah oškodovane družbe. V nadaljevanju opisa je zatrjevano, da je obdolženka vedela, da družba Č., d. o. o., izdanih računov ne bo v celoti poravnala, kar je direktorju oškodovanca D. D., ki je v plačilo naročenih storitev verjel tudi zaradi večkratnega predhodnega poslovnega sodelovanja obeh družb, prikrila, s tem pa je zatrjevano, da so bile obljube plačil lažne, torej neresnične. Na namen obdolžene, da izdani računi oškodovane družbe za opravljene storitve ne bodo (razen delnega plačila računa št. 138/2009 z dne 12. 9. 2019) poravnani, kaže tudi nadaljnje substanciranje preslepitvenega namena, tj. da obdolženka ni poskrbela za celotno plačilo računov, čeprav je družba Č., d. o. o., na račun prejemala sredstva, iz katerih bi lahko poravnala obveznosti do družbe C., d. o. o.; da je obdolženka še v začetku decembra 2019 D. D., ki jo je pozival k plačilu, ponovno lažno obljubljala, da bodo obveznosti izpolnjene; da je v aprilu 2020 sama predlagala obročno plačilo dolga, nakar pa ni podpisala pripravljene pogodbe o obročnem odplačilu, temveč je postala celo nedosegljiva, hkrati pa je zatrjevano, da namena v celoti poravnati računov nikoli ni imela. S celoto dejstev in opredeljenih okoliščin je tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri opisano, da je obdolženka lažno obljubljala plačilo dogovorjenih obveznosti ter s tem dosegla, da je družba C., d. o. o., vse naročene storitve tudi opravila. Namen obdolženke, da obveznosti do oškodovane družbe (razen v manjšem delu) ne bodo poravnane, se kaže tudi v opisu njenih nadaljnjih ravnanj, ko navkljub dejstvu, da je družba Č., d. o. o., razpolagala s sredstvi za plačilo, slednjih ni namenila za plačilo računov. Nasprotno je direktorja družbe C., d. o. o., še naprej zavajala (tudi s predlogom za obročno odplačevanje dolga, ki ga zatem ni želela realizirati), naposled pa je za oškodovano družbo postala celo nedosegljiva.

8Vrednotenje celovitega opisa izvršitvenih ravnanj pokaže, da se v opisu kaznivega dejanja, očitanega obdolženki, ne navajajo izolirano le ravnanja, ki so tipična in značilna za vsako pogodbeno razmerje (v ključnem prikazovanje, da bodo zaveze vsake pogodbene stranke izpolnjene). V predmetni zadevi so ravnanja obdolžene kot predstavnice družbe Č., d. o. o., vendarle pospremljena s tako tehtnimi in objektiv(izira)nimi okoliščinami, da je anulirana domneva njenega poštenega vstopa v pogodbeno razmerje z oškodovano družbo. Obstoj preslepitve oziroma preslepitvenega namena, ki se odraža v zatrjevanju védenja, da za plačilo računov ne bo (v celoti) poskrbela, je objektivizirana z otipljivimi in navzven zazna(v)nimi konkretnimi ravnanji obdolženke, ki njenemu postopanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Ne le, da je obdolženka po konstrukciji obtožbenega očitka že v začetni fazi sklenitve posla, torej ab initio, vedela, da obveznosti do oškodovane družbe ne bodo poravnane (pri tem je dejstvo prejšnjega poslovnega sodelovanja med družbama Č., d. o. o., in C., d. o. o., okoliščina, ki je direktorja oškodovane družbe še dodatno prepričevala v sklenitev posla in je ni mogoče ocenjevati izolirano, kot bi to izhajalo iz razlogov izpodbijanega sklepa). Preslepitev se obdolženki očita tudi v fazi izvajanja posla, preslepitveni namen pa je konkretiziran z že zgoraj povzetimi dejanskimi okoliščini, ki evidentno kažejo na izmikanje plačilu obveznosti v izvršitveni fazi in v skupnem (so)učinkovanju utemeljujejo potrebno preslepitev. Pravno napačna je teza izpodbijanega sklepa (točka 7 obrazložitve), da sta obdolženkin predlog in nepodpis pogodbe o plačilu obveznosti na obroke izven obravnavanega časovnega okvira izvajanja posla (pri tem sodišče prve stopnje spregleda še nedosegljivost obdolženke za predstavnike oškodovanca), torej da gre za irelevantne okoliščine v luči konkretizacije namena preslepitve. Vrhovno sodišče² je že zavrnilo stališče, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatev oškodovanca (v predmetni zadevi je zadnji račun zapadel v plačilo 28. 1. 2020). Judiciralo je, da so za konkretizacijo subjektivnega elementa oziroma storilčevega preslepitvenega namena lahko relevantne tudi post festum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev prejšnji namen preslepitve in na zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Gre torej za naziranje precedenčnega sodišča, na katerega v pritožbi utemeljeno opozarja tudi državna tožilka in je aplikativno zlasti v procesnem položaju, ko gre za očitek kaznivega dejanja po 228. členu KZ-1. Pri poslovni goljufiji je namreč (tak pa je tudi očitek obtožbe v tej zadevi) preslepitev možna tako ob sklepanju kot ob izvajanju posla, zaradi česar ravnanjem po zapadlosti terjatev pač ne gre odrekati upoštevnosti. Prav tako je Vrhovno sodišče že pojasnjevalo,³ da lahko storilčevo preslepitveno ravnanje nedvomno nastopi tudi kasneje, tj. med izvajanjem posla, in sicer kadar je usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri prisilne zagotovitve izpolnitve obveznosti, denimo s sodnim uveljavljanjem terjatve. Prav takšno preslepitveno ravnanje se v času, ko je bila družba Č., d. o. o., glede na opis kaznivega dejanja plačilno sposobna, saj je razpolagala s sredstvi, s katerimi bi bilo mogoče poravnati obveznosti do družbe C., d. o. o., v tenorju obtožbe očita obdolženi. Pritožnica korektno povzema izsledke področne prakse precedenčnega sodišča, od katere je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odstopilo brez tehtnih ali vsaj prepričljivo pojasnjenih razlogov.

9Sodišču prve stopnje posledično ni mogoče pritrditi, da iz tenorja obtožnice ni razvidno, s čim naj bi obdolžena A. A.preslepila oškodovano družbo in katera so izvršitvena ravnanja obdolženke, ki kažejo na njeno zavest, da navkljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Okoliščina, da je družba Č., d. o. o., razpolagala z denarnimi sredstvi (s katerimi bil lahko plačala račune oškodovane družbe), sama po sebi resda ne kaže nujno na preslepitveni namen, vendar je ni moč, kot je že bilo poudarjeno, vrednotiti izolirano. Končno je nesprejemljivo stališče izpodbijanega sklepa, ki konkretizacije preslepitvenega namena in obdolženkinega izmikanja plačilu obveznosti ni prepoznalo niti v fazi izvajanja posla. Zato ne drži, da opis kaznivega dejanja v obtožnici ne presega (neizpolnitve obveznosti iz) civilnopravne sfere, kar da ne bi bilo prestopilo meja kazenskopravne intervencije.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, ni pa moglo slediti predlogu pritožnice, naj oba ugovora zoper obtožnico zavrne (in obtožbo dopusti). Sodišče prve stopnje se glede na vsebino odločitve ni opredelilo do vseh oziroma do preostalih ugovornih navedb (točka 7 izpodbijanega sklepa); tovrstne presoje, ki niti ni predmet tega pritožbenega postopka, pa višje sodišče ne more nadomeščati z lastnimi razlogi. Zato je bilo izpodbijani sklep treba razveljaviti in zadevo vrniti senatu sodišča prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Senat sodišča prve stopnje bo (ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je v tem sklepu razgrnilo pritožbeno sodišče) ponovno odločil o ugovorih zoper obtožnico, pri tem pa se bo opredelil tudi do tistih ugovornih navedb, ki jih zaradi domnevne brezpredmetnosti v prvem postopku odločanja ni vsebinsko obravnaval.

¹ Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
² Sodba VS RS I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022 (točka 12 obrazložitve).
³ Sodba VS RS I Ips 2668/2016 z dne 28. 10. 2021 (točka 10 obrazložitve).