VSL Sodba II Cp 2065/2024

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka Republika Slovenija, Gregorčičeva ulica 20, Ljubljana, je dolžna tožeči stranki A. A., ..., EMŠO, v roku 15 dni plačati znesek 33.082,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2022 dalje.

2. V preostalem delu (glede plačila 33.082,91 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji."

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnici je bilo na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o hišni preiskavi dne 28. 9. 2012 zaseženih 135.000 EUR v bankovcih, ki jih je imela v sefu v lasti Banke X., d. d. Zasežen denar je bil tožnici vrnjen 22. 10. 2018. Tožnica zahteva plačilo 66.165,82 EUR, kar predstavlja zakonske zamudne obresti, ki so od zaseženega zneska v višini 135.000 EUR tekle med 25. 10. 2012, ko je predložila dokazila o legalnosti in legitimnosti izvora zasežene gotovine, in 22. 10. 2018, ko ji je bil denar vrnjen. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni podana protipravnost ravnanja toženke.

Pritožbeni postopek:

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je zaseg denarja po 220. členu Zakona o kazenskem postopku¹ mogoč le izjemoma, in sicer ko gre za predmete, ki so bili neposredno uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja ali če bi šlo za predmete, ki so nastali s kaznivim dejanjem. Poseg v premoženje se lahko zgodi le na podlagi odvzema premoženjske koristi v okviru postopkov po 502. in naslednjih členih ZKP. Tožnica je že v prvih zahtevah za vrnitev gotovine izkazala izvor denarja, tako da so organi pregona najmanj od 25. 10. 2012 razpolagali s popolnimi podatki in bi morali denar vrniti. Tožnica je upravičena do odmene za nezmožnost uporabe premoženja v času zasega.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

O protipravnosti:

5Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve pojasnilo razliko med zasegom predmetov po 220. členu ZKP in postopkom za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi po 502. členu ZKP. Obrazložilo je stališče, da je bil denar zasežen po 220. členu ZKP kot dokazno sredstvo in kot predmet kaznivega dejanja: policija je utemeljeno sumila, da denar izhaja iz kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika² in da se je prav ta denar uporabljal za nedovoljene finančne transakcije in za posle drugih osumljencev, zoper katere je tekel kazenski postopek. Takim zaključkom pritožba nasprotuje.

6Za ugotovitev zakonitega ravnanja organov toženke je potrebno presoditi, ali je v sefu najdena gotovina bila uporabljena ali namenjena za kaznivo dejanje oziroma je nastala s kaznivim dejanjem ali bi utegnila biti dokaz v kazenskem postopku.³ Da bi prav navedena gotovina nastala s kaznivim dejanjem, tekom postopkov (obravnavanega pravdnega in kazenskih) ni bilo zatrjevano.⁴ Prav tako zasežen denar ni bil dokaz v kazenskem postopku. Bankovci niso bili predmet nobenih posebnih pregledov ali analiz in z njimi se niso dokazovala nobena dejstva v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru so bili bankovci generična stvar in kot taki za dokazovanje v kazenskem postopku niso bili potrebni. Dejstvo, da so se nahajali v sefu, ki ga je najemala tožnica, bi se lahko dokazovalo tudi na drug način (npr. z zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugega prostora) in njihov zaseg za kazenski postopek ni bil potreben.⁵

7Iz izpodbijane sodbe izhaja prepričanje sodišča, da se je navedena gotovina uporabljala za izvrševanje različnih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo oziroma da je bila namenjena za izvrševanje teh kaznivih dejanj. Sodišče sicer ne obrazloži, s katerimi kaznivimi dejanji povezuje najdeno gotovino, ugotovilo pa je, da se je vsaj policiji vzbudil utemeljen sum, da je mož tožnice pridobil v sefu najdeno gotovino v okviru izvrševanja kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Policija je Specializiranemu državnemu tožilstvu tudi predlagala, da uvede postopek po 502. členu ZKP za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi.⁶ Že po vsebini 240. člena KZ-1 je jasno, da se z izvršitvijo tega kaznivega dejanja pridobi protipravna premoženjska korist.⁷ Tudi primerjava drugih členov v tem poglavju KZ-1 jasno pokaže, da KZ-1 ločuje med predmeti, ki se odvzamejo in so tako lahko tudi predmet zasega po 220. členu ZKP,⁸ in premoženjsko koristjo.⁹ Če je bil denar torej pridobljen zaradi izvršitve kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, predstavlja premoženjsko korist, ki se je ne more zaseči po 220. členu KZ-1. Tudi, če je tak denar najden v okviru hišne preiskave oziroma preiskave drugega prostora, to ne pomeni, da ni treba postopati po določbah ZKP, ki govorijo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.¹⁰ Ob napisanem se stališče toženke (ki ga je sprejelo in v svojo obrazložitev vključilo tudi sodišče prve stopnje), da za predlaganje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni bilo več izpolnjenih pogojev, ker zaradi že zaseženega denarja ni obstajala nevarnost, da bi obdolženec z denarjem razpolagal, s stališča omejevanja obdolženčevega razpolaganja z denarjem izkaže za resnično (če je denar osebi že odvzet, res ne obstoji nevarnost, da bo ta oseba z njim razpolagala), vendar pa to ne izniči protipravnosti zasega denarja po 220. členu ZKP. Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Ker je bila gotovina zasežena kot predmet na podlagi 220. člena ZKP, je umanjkal zakonit postopek za odvzem in je bilo ravnanje toženke protipravno.

8Da bi bil denar povezan ali bi izhajal iz kakšnega drugega kaznivega dejanja, v postopku (pa tudi v predkazenskih in kazenskih postopkih) ni bilo zatrjevano. Glede na v obrazložitvi izpostavljeno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zoper moža tožnice uvedenih več postopkov zaradi različnih kaznivih dejanj s področja gospodarstva in da policija po analizi TRR tožnice in njenega moža ni mogla ugotoviti izvora 135.000 EUR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi v takem primeru Specializirano državno tožilstvo lahko sprožilo postopek po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.¹¹ Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

O temelju zahtevka:

9Tožnica je plačilo zakonskih zamudnih obresti zahtevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je bila toženka že z zasegom 135.000 EUR obogatena. Res je, da je bil denar po zasegu gotovine pri toženki, vendar z zasegom gotovine (ali predmeta) v okviru kazenskega postopka do obogatitve ne pride. Upravljanje z zaseženimi predmeti in premoženjem ureja Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti,¹² iz katere izhaja, da državni organ, ki predmet zaseže, s tem ne postane lastnik predmeta, ampak ga samo hrani, z njim ne sme prosto razpolagati in ga ne sme uporabljati, s hrambo pa so lahko povezani tudi stroški. V času, ko je toženka gotovino hranila (nesporno je, da je gotovino hranila v sefu, torej tudi dejansko z njo ni razpolagala in od zasega in hranjenja ni imela koristi), s to hrambo ni bila obogatena. Posledično tožnica ne more biti upravičena do plačila zamudnih obresti po 193. členu Obligacijskega zakonika,¹³ ki se uporablja le, če so izkazani vsi elementi neupravičene obogatitve po 190. členu OZ.

10Toženka je, kot je bilo razloženo zgoraj, zaseženo gotovino brez pravne podlage zadrževala približno 6 let. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 28. 9. 2012 (priloga A2) izhaja, da je tožnica že ob zasegu ugovarjala, da ni podlage za zaseg predmetov in je predlagala, da se predmeti vrnejo, istega dne pa je na Specializirano državno tožilstvo poslala tudi zahtevo za vrnitev zaseženega denarja (priloga A28). Med strankama tudi ni bilo sporno, da je toženka 25. 10. 2012 dopolnila svojo zahtevo za vrnitev denarja z dostavo dokazil (priloga A29). Toženka, ki je denar zasegla brez pravne podlage, bi ga vsaj po pozivih tožnice morala vrniti; s tem, ko ga je zadrževala pri sebi 6 let, je z izpolnitvijo svoje obveznosti vrnitve denarja prišla v zamudo.

11Ker je toženka gotovino zasegla protipravno, rok za izpolnitev toženkine obveznosti vrnitve denarja ni bil določen. Za ugotovitev trenutka, ko je prišla toženka v zamudo, je zato potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 299. člena OZ: če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnica je vse od zasega zahtevala vrnitev denarja. Rok za vrnitev denarja se je tako gotovo iztekel (vsaj) 25. 10. 2012¹⁴, ko je bila toženka drugič pisno pozvana k vračilu denarja. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). Toženka je glavnico že vrnila 22. 10. 2018, plačati pa mora še zakonske zamudne obresti. Zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so od zaseženega zneska 135.000 EUR tekle med 25. 10. 2012 in 22. 10. 2018, je tako po temelju utemeljen.

O višini zahtevka:

12Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane tožbe ugotovilo, da so sredstva v sefu predstavljala skupno premoženje tožnice in njenega moža, kar pritožbeno ni sporno. Tožnica ne more sama - kot da je edina lastnica oziroma upravičenka do izplačila zakonskih zamudnih obresti, ki so tekle zaradi zasega gotovine, ki je bila skupno premoženje - zahtevati izplačila celotnega zneska v svojo korist, ker tudi ta terjatev predstavlja skupno premoženje. Tožnica lahko zahteva le svoj delež iz skupnega premoženja. Ker ni zatrjevala, da je k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju,¹⁵ je sodišče štelo, da je njen delež na skupnem premoženju enak moževemu in tako znaša eno polovico (prvi odstavek 74. člena Družinskega zakonika¹⁶). Tožnica, ki je zahtevala 66.165,82 EUR (kar predstavlja celotno terjatev skupnih lastnikov), je upravičena do plačila 33.082,91 EUR, kar predstavlja njen polovični delež sicer skupnega premoženja.

Sklepno in stroški:

13Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, napačna. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da se pritožbi delno ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku¹⁷).

14Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da glede na polovični uspeh tožnice vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 63/1994 in nadaljnji, v nadaljevanju ZKP.
² Uradni list RS, št. 55/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1.
³ Zaseg predmetov je skladno z 220. členom ZKP predviden za tiste stvari, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. Skladno s 73. členom KZ-1 se odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem.
⁴ Gotovina s kaznivim dejanjem praviloma ne nastane, izjema je npr. ponarejen denar (za ponarejen denar že KZ-1 v šestem odstavku 243. člena zapoveduje odvzem).
⁵ Prim. sklep VSK VI 62515/2018 z dne 13. 2. 2020; tudi sklep VSRS II Ips 315/2017 z dne 14. 2. 2019, v katerem je jasno izraženo stališče, da je tudi pri zasegu predmeta kot species (avtomobila) trajanje tega zasega omejeno s tem, da se za dokazni postopek napravi ustrezno kvaliteten zapisnik in se po potrebi napravi skice in fotografije, ki se temu zapisniku priložijo.
⁶ Navedeno izhaja iz pobude za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi po 502. členu ZKP z dne 21. 5. 2013, ki ga je na Specializirano državno tožilstvo naslovil Nacionalni preiskovalni urad (priloga B3), sodišče prve stopnje pa se je glede tega opredelilo v 19. točki obrazložitve.
⁷ Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let (prvi odstavek 240. člena KZ-1, poudarek zakonskega besedila je napravilo sodišče druge stopnje).
⁸ Skladno z napotilom 220. člena ZKP, da se zasežejo predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, KZ-1 pri več kaznivih dejanjih eksplicitno predvideva odvzem predmetov (npr. pri kaznivih dejanjih nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril po 241. in 242. členu v četrtem odstavku, ponarejanja denarja po 243. členu v šestem odstavku, pranja denarja po 245. členu v šestem odstavku, tihotapstva po 250. členu v osmem odstavku). Tipični predmeti, ki se sicer odvzamejo v kazenskem postopku, so poleg zgoraj naštetega npr. mamila, orožje, pornografsko gradivo.
⁹ Pri posameznih kaznivih dejanjih, s katerimi se pridobi premoženjska korist, KZ-1 ne določa, da se ta vzame, ker za odvzem te koristi velja splošno določilo 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.
¹⁰ Sklep VSK I Kp 40462/2014 z dne 20. 4. 2017.
¹¹ To bi lahko toženka storila vse do ugotovitve neskladja prvega odstavka 57. člena Zakona o premoženju nezakonitega izvora z Ustavo in do razveljavitve navedenega določila (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-1-6/15-23, Up-33/15-32, Up-1003/15-27 z dne 5. 7. 2018), torej do 4. 8. 2018. Če se je toženka že pred odločitvijo Ustavnega sodišča zavedala, da je Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, pa bi morala gotovino vrniti, ker za njen zaseg in hrambo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve.
¹² Uradni list RS, št. 22/2002 in nadaljnji.
¹³ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
¹⁴ Tožnica v tožbi zahteva zamudne obresti, ki so tekle od 25. 10. 2012 do 22. 10. 2018.
¹⁵ Iz Sporazumov o delni razdelitvi skupnega premoženja, ki sta jih tožnica in njen mož sklenila v letu 2011 (priloga A11, A12, A13, A14), izhaja, da sta tožnica in njen mož ugotavljala, da sta oba v enaki meri prispevala sredstva za pridobitev skupnega premoženja in da sta njuna deleža enaka.
¹⁶ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
¹⁷ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.