177. člen ZKP

Vsak mladoletnik, ki je osumljen kaznivega dejanja, ima pravico do individualne ocene, s katero se ugotovijo posebne potrebe mladoletnika glede varstva, izobraževanja, usposabljanja in socialnega vključevanja, ali in v kolikšni meri bi bili za mladoletnika potrebni posebni ukrepi v času kazenskega postopka, obseg njegove kazenske odgovornosti in ustreznost določene kazni ali vzgojnega ukrepa. Čeprav je individualna ocena mladoletnika izjemnega pomena za ustrezno obravnavo mladoletnika v kazenskem postopku, zaradi česar mora sodišče tekom kazenskega postopka zaslišati mladoletnikove starše, njegovega skrbnika in druge, ki lahko dajo o njem potrebne podatke ter zahtevati od organa socialnega varstva poročilo o okoliščinah iz prvega odstavka 469. člena ZKP, je sodišče dolžno upoštevati tudi koristi mladoletnika, da se z izvedbo predlaganih dokazov postopek ne podaljša nesorazmerno, saj je v omenjenem postopku v ospredju načelo hitrega postopanja, da se postopek čim prej konča (461. člen ZKP). Zagovornik ob podaji dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnikove sestre ni navedel, kaj relevantnega, koristnega oziroma ključnega bi bilo ugotovljeno z njeno izpovedbo, tudi n

Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.

Zgolj ugibanja zagovornika (t.i. fishing expedition), da obstaja možnost, da je bil kateri od navedenih (brat ali stric) z mladoletnikom na X. za utemeljenost predlaganega dokaza ne zadostuje. Zagovornik s popolnoma enakimi argumenti ponavlja svoje dokazne predloge, s tem pa izpodkopava načelo hitrega postopka iz 461. člena ZKP.

Kot pravilno opozarja sodnica za mladoletnike pa obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva.

Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa). Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe. Uradni zaznamek

1.) Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149.b člena ZKP. V tej fazi postopka ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pregled v hišnih preiskavah zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic. 2.) Presoje skladnosti delovanja tujih (pravo)sodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča. Naše sodišče je pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tuje policije zakonito podlago. 3.) Sodišče prve stopnje lahko spremeni odločitev o izvedbi predlaganega dokaza, če naknadno ugotovi, da je njegova izvedba smiselna, potrebna oziroma se naknadno izkaže njegova utemeljenost. Po prebrani izpovedi priče, potem ko je bil dokazni predlog obrambe za njeno neposredno zaslišanje zavrnjen, nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bil

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi

Sodišče lahko na ugovor prizadetega odredi vrnitev zaseženega predmeta, če odvzem predmetov ni po zakonu obvezen. Tega ugovora ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, temveč kot predlog. Zakon predvideva torej le sprejem pozitivne odločitve, v obliki odredbe, ne predvideva pa, da v primeru neutemeljenosti „ugovora“ sodišče ugovor s sklepom zavrne. Zato bi v slednjem primeru bilo pravilno, če bi sodišče prizadetemu poslalo obvestilo ali dopis, da „ugovoru“ sodišče ne bo ugodilo. Če kljub temu to stori v obliki sklepa, ima takšen sklep naravo dopisa, zoper dopise in obvestila sodišča pa ni dopustna pritožba. Nenazadnje gre pri zasegu predmetov za začasen ukrep, ki velja do izdaje sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči tudi o odvzemu predmetov. Zoper odločitev o odvzemu predmetov pa se lahko poleg obdolženca in predlagatelja postopka pritoži tudi prizadeti lastnik (čl. 150/4 ZP-1). Prav tako je zaseg predmetov nujen ukrep in bi odločanje o zavrnitvi ugovora prizadetega s sklepom in dopustitvijo pritožbe, po nepotrebnem podaljševalo postopek o prekršku, ki bi moral zaradi odrejenega zasega predmetov biti še hitrejši kot običajno.

Gre torej za primer, ko je zunajobravnavni senat iz 6. odst. 25. čl. ZKP izdal sklep med preiskavo, glede katerega pa je v 2. odst. 399. čl. ZKP izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe razen, če je v zakonu drugače določeno. Ker v določbi 177. čl. ZKP možnost pritožbe ni določena, se tako izkaže, da zoper izpodbijani sklep pritožba ni dovoljena.

Procesna kršitev iz preiskave, ko obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju obremenilne priče, je bila kasneje odpravljena, ko je bila priča zaslišana še dvakrat na glavni obravnavi, obakrat v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta imela možnost priči postavljati vprašanja in dajati pripombe na njeno izpovedbo, zato obsojencu niso bile kršene pravice do obrambe.

Zoper sklep, s katerim je zunajobravnavni senat na podlagi člena 177/I ZKP zavrnil dokazna predloga državnega tožilca, pritožba glede na določbo člena 399/II ZKP ni dovoljena.