413. člen ZKP

Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je postavljen sorazmerno visoko, saj morajo nova dejstva in dokazi nakazovati na pomembne pravno relevantne okoliščine. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo tako vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.

Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep izpostavlja dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, vendar zgolj selektivno, ko sicer pravilno navaja, da po stališču Vrhovnega sodišča obnova postopka predstavlja edino izredno pravno sredstvo, ki ga ima na voljo prejemnik premoženjske koristi, zamolči pa nadaljnji del obeh odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.

Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa. Obsojenec tudi v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka zgolj reproduciral navedbe, ki so že bile pritožbeno preizkušane in z njimi ni uspel, tudi sicer pa neumorno, (tudi) iz istih razlogov, vlaga zahteve za obnovo postopka, gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima kot udeleženec v postopku.

Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

Na pritožbene navedbe glede 1. priče B. B., kateri naj bi se ukvarjal s sumljivimi posli, bil imetnik sumljivega premoženja, utajeval davke in ravnal pri oddaji stanovanj tudi v nasprotju z minimalnimi bivanjskimi standardi, ob tem pa naj bi ta priča obsojencu po telefonu grozila in bila zaradi tega prijavljena na policijo; 2. priče C. C., katere osebne okoliščine naj bi izkazovale njeno splošno nezanesljivost; ter 3. priče D. D., ki naj bi se nahajala v kritičnem času v povsem drugem delu stavbe kot obsojenec, sodišče druge stopnje odgovarja, da ne presegajo obsojencu lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z realiziranim dokaznim postopkom, ki so po vsebini nasprotni dokazni presoji v pravnomočni sodbi.

ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.

Ob upoštevanju dejstva, da ob vložitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka še ni jasno, kakšna bo odločitev zunajobravnavnega senata, je po presoji sodišča dopustno dodeliti brezplačno pravno pomoč samo za to fazo postopka, t. j. za odločanje zunajobravnavnega senata o obnovi postopka kot izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno odločitev kazenskega sodišča. Neutemeljene so tožbene navedbe, da postopek v zvezi z obnovo postopka in kazenski postopek potekata na isti (prvi) stopnji sojenja in da gre zato za isto fazo postopka, saj imata zunajobravnavni senat (četudi je le-ta organiziran znotraj istega stvarno in krajevno pristojnega sodišča) in senat kazenskega sodišča oziroma sodnik posameznik v kazenskem postopku na prvi stopnji bistveno različne pristojnosti, pri čemer zunajobravnavni senat v zakonsko določenih primerih odloča tako o pritožbah zoper sklepe prvostopnega sodišča kot tudi o nekaterih drugih vprašanjih, vezanih na kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje.

Če sodišče odgovora državnega tožilstva na zahtevo za obnovo kazenskega postopka ne vroči v izjavo obsojencu oziroma obrambi, s tem krši pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Pritožbeno sodišče opozarja, da sta teorija in sodna praksa pri širitvi pojma oškodovanca zadržani in ga navezujeta na kriterije kazenskega materialnega prava. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je bila zahteva za preiskavo, ki jo je vložil A. A. zavržena kot nedovoljena, je navkljub drugačnemu mnenju pritožnikov pravilno, saj A. A. ni imel lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, ki ga sicer teorija kazenskega procesnega prava uvršča med stranske ali vzporedne procesne subjekte.

V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovanskem jeziku, če je osebi vzeta prostost, pa se ji v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, pri čemer pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu I Ips 47234/2018 z dne 5. 3. 2020, ni mogoče vselej domnevati, da oseba razume uradni jezik države, katere državljan je. V skladu pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, tudi iz razloga, ker je postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe posebna oblika pravne pomoči in ne kazenski postopek po 1. členu ZKP.

V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem. Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede n

Pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahteve za obnovo postopka preizkus novih dokazov in dejstev temelji tudi na njihovi konfrontaciji z dokazi in dejstvi, ki so podlaga za oceno dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ohranja moč pravnomočno presojene stvari vse dotlej, dokler je novi dokazi in dejstva ne ovržejo. V postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka, ki poteka na nejavni seji, se sodišče seznani z vsebino novih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v poizvedbenem postopku (na primer z zapisniki o zaslišanju prič), posredno s tem pa tudi z njihovo dokazno močjo (na primer v smislu popolnosti ali doslednosti izpovedbe priče, relevantnosti zatrjevanih dejstev itd.). Če sodišče ob tem v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka izpostavi določena notranja neskladja ali vrzeli v izpovedbi priče, zgolj na podlagi tega sodišču še ni mogoče očitati, da je zunaj glavne obravnave vnaprej ocenjevalo verodostojnost njene izpovedbe.

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni novega dokaza. V zvezi s presojo v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Upoštevaje obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh, so predmet postopka obnove lahko torej zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove ponovna presoja odločitev sodišč o izsledkih dokazov, ki so bili izvedeni v okviru postopka dokazovanja na prvi stopnji sojenja, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote. Vsi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni personalni in listinski dokazi, so namreč že bili ustrezno materialno ovrednoteni ter tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem in kot res iudic

V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP sme sodišče zahtevo za obnovo kazenskega postopka med drugim zavreči tudi, če nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med slednja spadata tudi nova dokaza, ki ju je predložil obsojenec. Ob tem je pravilno pojasnilo, da posnetek dogajanja na USB ključku, ki je že bil predložen tekom kazenskega postopka sodišču prve stopnje in dokazno ocenjen s strani sodišča, ni mogoče šteti za nov dokaz zgolj iz razloga, ker je novo predložen posnetek upočasnjen. Glede predloženega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za področje preiskav fotografij ter posnetkov varnostnih kamer [...], izdelanega na podlagi prej omenjenega upočasnjenega posnetka pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ta dokaz ne bi pripeljal do ugodnejše odločitve za obsojenca. Obsojenec je namreč mnenja, da z udarcem po fotoaparatu in ne po roki uradne osebe, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Vezano na to pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se za napa

Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročilo precejšen resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Četudi je strokovnjak obrambe sicer v seznamu imenika sodnih izvedencev, v obravnavani zadevi nima položaja izvedenca, ker ga v konkretni kazenski zadevi ni postavilo sodišče oziroma organ, ki vodi postopek.

Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.

Upoštevaje že navedeno izhodišče, da zahteva za obnovo kazenskega postopka ne more biti usmerjena na ponovno in drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno tudi presodilo, da novih dokazov v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne predstavljata niti podana dokazna predloga za zaslišanje prič B. B. in C. C.. Obsojencu, ki v pritožbi vztraja pri tem, da gre za nova dokaza, tako velja znova pojasniti, da je bil B. B. (v njegovi navzočnosti) zaslišan kot priča že v pravnomočno končanem kazenskem postopku in da je bila njegova izpovedba dokazno ocenjena. Prav tako pa je bil tedaj kot nepotreben zavrnjen obsojenčev dokazni predlog po zaslišanju priče C. C., kar je bilo podrobno in natančno pretreseno v pravnomočni sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. V zvezi s slednjim pa tudi ni odveč opozoriti na uveljavljeno stališče, da dokazov, ki so bili predlagani že v teku postopka, pa jih sodišče ni sprejelo, ni mogoče šteti kot novih dokazov.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz novo pridobljenega mnenja, ne gre za novo dejstvo, temveč zgolj za drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče že ugotavljalo. S samim mnenjem kot dokazom tega dejstva sodišče prve stopnje v času sojenja res ni bilo in tudi ni moglo biti seznanjeno, bistveno pa je, da je sodišče dejstvo ponareditve podpisa v pravnomočno zaključenem postopku že ugotavljalo.

Načeloma se sodišče druge stopnje strinja s pritožniki, da sodišče ne sme opraviti dokazne ocene, ne da bi izvajalo dokaze, vendar pa je zmoten očitek, da je prvostopenjsko sodišče predlagane nove priče vnaprej dokazno ocenilo. Kot pravilno opozarja državni tožilec v odgovoru na pritožbo, mora sodišče, ko odloča o zahtevi za obnovo postopka, presoditi, ali so predlagani novi dokazi takšne narave, da je podan resen dvom v ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer mora vlagatelj zahteve izkazati, da so dokazi takšni, da omajejo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavanem primeru vlagatelji zahteve navedenemu kriteriju niso zadostili.