VSL sklep II Cp 215/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci sami nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče vrednost spornega predmeta v tej zadevi določilo na 34.200.000,00 EUR (točka I izreka), predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja je zavrnilo (točka II izreka), glede stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2Pritožbo vlagata predlagatelja. Izpodbijata odločitev pod točko II in III izreka sklepa. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter dodelitev spisa drugemu sodniku. Stroškov ne priglašata. Sodišču prve stopnje očitata neenako obravnavo predlagateljev in nasprotnih udeležencev ter posledično bistveno kršitev določb postopka ter kršitev 22. člena Ustave. Navajata, da je sodišče na obravnavi nasprotnim udeležencem dovolilo, da v spis vložijo nove dokaze in vloge, to pravico pa je zavrnilo predlagateljema, niti jima ni dodelilo roka za odgovor na navedbe iz novih vlog. Sodišče je predlog zavrnilo brez dokaznega sklepa, zato so bistveni razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino spisa. O bistvenih dejstvih in razlogih zanje se ni izreklo, razlogi so nejasni, sklep pa tudi ne ustreza zahtevam iz 22. člena Ustave RS. Predlagatelja sta trdila, da so odločbe nične. Gre za predhodno vprašanje v smislu 8. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Upravne zaplembene odločbe so bile deklaratorne narave in zato niso mogle postati materialno pravnomočni upravni akti. Stališče sodišča o vezanosti nanje je zato napačno. Subjektivne meje pravnomočnosti niso bile upoštevane. Te meje so bile spregledane tudi v 20. točki izpodbijanega sklepa. Zaplembena odločba Zp 730 z dne 15. 10. 1945 se nanaša na zdravilišče X. in Y, javna trgovinska družba, kot osebi nemške narodnosti. Ta odločba je bila v februarju 1947 izvedena v zemljiški knjigi, čeprav je bila na vseh nepremičninah vknjižena družba K., d. d., torej popolnoma druga pravna oseba. Upoštevajoč predpise zemljiške knjige, je takšna vknjižba neveljavna in zato nima zadostne dokazne moči. Upoštevati bi bilo potrebno lastništvo delniške družbe, ki je bila v lasti A. Š. do 48%. Premoženje je bilo zaplenjeno lastnikom družbe in ne družbi. Sodišče prve stopnje je zemljiško knjigo v istem postopku upoštevalo enkrat tako, drugič drugače in je s tem neenako obravnavalo enake položaje. Sodišče ničnih odločb ni dolžno upoštevati. O tem se ni izjasnilo. Okrožne in okrajne zaplembene komisije so 15. 11. 1945 ex lege prenehale obstajati. V konkretnem primeru so bile odločbe izdane v času, ko komisije niso bile več pristojne za izdajanje odločb. V nadaljevanju predlagatelja pojasnjujeta svoje stališče do po njuni oceni zmotnih razlogov sodišča prve stopnje v drugem delu točke 15, ki se nanaša na naravo roka iz petega odstavka 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije. Menita, da je pritožbeni postopek del zaplembenega postopka, rok iz 5. točke 30. člena tega zakona pa materialni prekluzivni rok. Ker je zaplembene odločbe izdal stvarno nepristojen organ, so le navidezno pravnomočne, niso pa materialno pravnomočne. Opozarjata na vsebino navodila za izvajanje zakona z dne 10. 11. 1945, ki ga prilagata pritožbi. Nasprotujeta tudi stališču sodišča prve stopnje v predzadnjem stavku točke 15 sklepa in opozarjata na drugačno stališče pravne teorije takratnega obdobja (to je članek prof. dr. Stojana Pretnarja). Obrazložitev v tem delu je nekonkretizirana, saj ni podprta s konkretno odločbo Ustavnega sodišča. Opozarjata na odločbo U-I-6/93 iz katere izhaja, da so bili v nekaterih primerih kazenski postopki zlorabljeni za zaplembo premoženja. Sklep sodišča je oprt na nične odločbe, obrazložitev pa je v nasprotju z idejo poprave krivic in ni v skladu z Ustavo in je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-6/93. Vpisi v zemljiško knjigo ter odločbe zaplembenih komisij ali sodišč so predstavljali le izvedbo zaplembe in so imeli deklaratorno naravo, zato sami po sebi niso odločilni. V nasprotju s tem sodišče meni, da je vpis v zemljiško knjigo na podlagi odločb edini in bistveni dokaz, da je bilo A. Š. odvzeto premoženje na podlagi odloka AVNOJ-a in da različni dopisi, ki sta jih predložila predlagatelja, ne pomenijo ničesar. Vpis v zemljiško knjigo je le eden od dokazov, ki ne more pretehtati, saj je dokazano, da A. Š. ni bil oseba nemške narodnosti. Sodišče se ni izjasnilo o celotnem zaplembenem spisu Zp 9/45, posebej se ni izjavilo o obrazložitvi sodne odločbe Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946. Iz nje izhaja, da je sodišče vedelo za zaplembeno odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 733 z dne 15. 9. 1945. Če bi bilo premoženje A. Š. zaplenjeno že na podlagi odloka AVNOJ-a, sodišče razlike ne bi opisovalo v svoji odločbi. V nadaljevanju opozarjata še na uradni zaznamek na odločbi Okrajnega sodišča Gornja Radgona z dne 5. 4. 1945, ki kaže, da je zemljiškoknjižni referent o vknjižbi v zemljiško knjigo odločil; na članek …, iz katerega izhaja, da je bil A. Š. ustreljen kot talec, na obtožnico v kateri piše, da je bil Hrvat, na kazensko sodbo Snč 61/45 iz katere izhaja, da je bil hrvaške narodnosti, na Todensanzeige 740/45, da je bil A. Š. ustreljen na podlagi sodbe gestapovskega naglega sodišča kot „aktivni bandit“ ter na javno objavo „Bekantmachung“, da je bil ustreljen kot talec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ti dokazi niso pomembni in je zato podana kršitev 22. člena Ustave RS ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj Š. ni bil oseba nemške narodnosti, pač pa Hrvat in torej odločbe o zaplembi premoženja okrajne in okrožne zaplembene komisije in vknjižba v zemljiški knjigi pomenijo le (nepravilen) indic pri ugotovitvi dejanskega stanja. Posledično je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker je odločitev pod točko III vezana na odločitev pod točko II, je potrebno razveljaviti tudi to.

3Na vloženo pritožbo so podali odgovore prva, četrta, peta, šesta in enajsta nasprotna udeleženka, pri čemer je četrta nasprotna udeleženka podala po svojih pooblaščencih tri odgovore, peta nasprotna udeleženka pa štiri. Vztrajajo pri že pred sodiščem prve stopnje izpostavljenih stališčih. Pritrjujejo razlogom, ki jih je za zavrnitev predloga navedlo sodišče prve stopnje ter menijo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih postopkovnih kršitev

5Očitek, da je sodišče prve stopnje na naroku nasprotnim udeležencem dovolilo v spis vložiti nove dokaze in vloge, ni pa tega dopustilo predlagateljema, je neutemeljen. Iz zapisnika naroka z dne 25. 3. 2013 (list. št. 347), ki je javna listina, tako ne izhaja, da bi predlagatelja na narok prinesla vlogo, ki je sodišče ne bi hotelo sprejeti, niti to, da bi zavrnilo s strani predlagateljev na naroku predložene (nove) dokaze.

6Drži sicer, da sodišče prve stopnje predlagateljema ni dodelilo roka, da bi „dodatno podkrepila svoje navedbe z ustreznimi listinami“, prav tako pa jima tudi ni dalo posebnega roka za izjavo o na naroku prejetih vlogah ter dokazih, vendar pa takšno ravnanje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem udeležence neenako obravnavalo in kršilo pravico do izjave oziroma 22. člen Ustave RS. Kot izhaja iz podatkov spisa, so si udeleženci tega postopka pred opravo naroka že izmenjali številne vloge, v katerih je bilo (med drugim) s strani nasprotnih udeležencev jasno izpostavljeno in z dokazi podprto tudi stališče v zvezi s podlago podržavljenja. Predlagatelja sta imela možnost, da na takšne trditve in predložene dokaze odgovorita in svoje (drugačno) stališče tudi sama podkrepita z ustreznimi dokazi. To bi lahko storila tudi še na samem naroku, pa tega nista storila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko jima v zvezi z dokazovanjem podlage podržavljenja ni dodelilo dodatnega roka. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s trditvijo pritožnikov, da jima je bila, ker jima sodišče ni dodelilo posebnega roka, odvzeta pravica do izjave o novo prejetih vlogah ter dokazih. Predlagatelja sta (enako velja tudi za nasprotne udeležence) to možnost imela in sicer na samem naroku. Z vlogami sta se lahko v času prekinitve naroka seznanila, v nadaljevanju pa jima je sodišče, ki je očitno ocenilo, da je ta čas za seznanitev zadoščal, omogočilo, da se do njih tudi opredelita. To sta, kot izhaja iz zapisnika, tudi storila. Da bi bile navedbe v kateri od vlog oziroma nekateri od dokazov takšni, da bi terjali več časa, pa pritožnika v pritožbi ne trdita.

7V nepravdnem postopku sodišče izvaja dokaze brez dokaznega sklepa (tretji odstavek 26. člena ZNP). Ker se ZPP v nepravdnem postopku smiselno uporablja le glede vprašanj, ki jih ZNP ne ureja, je posledično očitek o kršitvi postopka, ker dokazni sklep ni bil sprejet, neutemeljen.

8Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Ne zadošča torej zgolj trditev, da takšno nasprotje obstaja. Te kršitve pa niti pojmovno ne more predstavljati morebitno pomanjkanje razlogov, zakaj sodišče določenih dokazov ni štelo kot odločilnih. Pri kršitvi po 15. točki gre namreč za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa za morebitno vsebinsko pomanjkljivost obrazložitve.

9Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč. Končno sodišče prve stopnje ni storilo niti vsebinsko očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve po 22. členu Ustave RS, ki jo pritožnika utemeljujeta z trditvijo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj pri odločitvi ni upoštevalo določenih listin, ki sta jih predlagatelja predložila kot dokaz. To namreč ne drži. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče teh listin ni spregledalo, ampak jih je dokazno ocenilo: sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Murski Soboti Snč 61/45 in listine iz postopka Zp 9/45 in Zp 893/46 v točki 21 in 22, ostale listine, med drugim tiste, ki jih pritožnika izpostavljata v pritožbi, pa v točki 19 in 20. Iz konteksta obrazložitve izhaja, da je sodišče, ob dejstvih, ki jih je ugotovilo na podlagi odločb okrajnih zaplembenih komisij ter z analizo vpisov v zemljiško knjigo, štelo, da dejstva, ki iz teh listin izhajajo, na zaključek, kakšna je bila podlaga podržavljenja, ne morejo vplivati. Obrazložilo je tudi zakaj (1).

Glede očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava

Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravic do vrnitve podržavljenega premoženja. ZDen jo določa v 3. 4. in 5. členu, pri čemer določa za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti (5. člen ZDen) pristojnost okrajnih sodišč v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, pa pristojnost upravnih organov (prvi odstavek 54. člena ZDen). Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145. č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku. Pravna podlaga podržavljenja je tako tisto odločilno vprašanje, od katerega je odvisna tudi pravna podlaga zahtevka za vrnitev premoženja in s tem tudi pristojnost sodišča.

11To je pri presoji predloga upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi predloga obeh pritožnikov tako temelji na presoji, da pravna podlaga za odločanje v tej zadevi ni ZIKS, temveč ZDen, saj je bilo premoženje, ki je bilo predmet zahtevka v konkretnem postopku, podržavljeno na podlagi t. i. Odloka AVNOJ (2), to je 2. točke 1. člena (3), že z dnem njegove uveljavitve - 6. 2. 1945 - to je preden je bila s kazensko sodbo pravnomočno izrečena njegova zaplemba. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na stališče, po katerem kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi zakona.

12Pritožnika v pritožbi trdita, da je zaključek sodišča prve stopnje o pravni podlagi podržavljenja zmoten, posledično pa je napačna tudi odločitev o zavrnitvi predloga.

13Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v številnih zadevah že pojasnilo, da je potrebno v primeru, ko je bilo isto premoženje podržavljeno tako z odlokom AVNOJ, oziroma njegove 1. ali 2. točke 1. člena, kot tudi s kazensko sodbo, na podlagi vse v konkretnem postopku predložene listinske dokumentacije, zlasti pa na podlagi zemljiškoknjižnih listin o vpisu lastninske pravice na državo, ugotoviti, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last (4). Pojasnilo je tudi, da dejstvo, da so (tako pri podržavljenju na podlagi zakona kot pri podržavljenju na podlagi pravnomočne kazenske sodbe) zaplembene odločbe in vpisi v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave, še ne pomeni, da so te odločbe in vpisi s tem povsem izgubili pomen. Njihova preučitev je potrebna z vidika, kakšna je bila njihova pravna podlaga (5). Vse navedeno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

14Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje do ugotovitve, da je bilo celotno premoženje A. Š. podržavljeno že dne 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, prišlo na podlagi analize celotne za to vprašanje relevantne spisovne dokumentacije, med drugim tudi izdanih zaplembenih odločb okrajnih zaplembenih komisij (primerjaj razloge v točki 15 in 20), listin dveh zaplembenih postopkov, ki sta tekla na podlagi izdane kazenske sodbe Snč 61/45 (primerjaj razloge v točki 21), izvršenih vpisov v zemljiški knjigi (primerjaj razloge pod točko 16 do 18). Pri tem, kot je bilo že pojasnjeno, ni spregledalo niti s strani pritožnikov predloženih listin, ki jih v pritožbi posebej izpostavljata. Očitek, da je upoštevalo zgolj vpise v zemljiški knjigi, je zato neutemeljen.

15Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je s takšno analizo prišlo do pravilne ugotovitve, da podlaga podržavljenja v konkretnem primeru ni bila sodba Sodišča slovenske narodne časti v Murski Soboti Snč 61/45, pač pa 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ. Že sodišče prve stopnje je kot bistveno izpostavilo, da je bila v zemljiški knjigi prav pri vseh nepremičninah, katerih vračilo predlagatelja zahtevata, kot podlaga za vpis lastninske pravice v korist države navedena 1. in 2. točka Odloka AVNOJ ter ena od odločb, ki so bile izdane s strani pristojnih okrajnih zaplembenih komisij (6). Na podlagi pravnomočne kazenske sodbe sta bila res uvedena tudi dva postopka zaplembe – pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni in Okrajnim sodiščem v Novem Mestu (postopek Zp 9/45 in Zp 893/46), vendar pa v zemljiški knjigi prenos lastninske pravice na državo na tej podlagi ni bil nikoli izveden. Prenos lastninske pravice na državo je bil pri nepremičninah na območju Okrajnega sodišča v Novem Mestu, ki so bile predmet popisa v postopku Zp 893/46 (7) (nepremičnine v k. o. X. in k. o. Y.) tako izveden na podlagi odločb Okrajne zaplembene komisije v Kočevju (primerjaj historične izpiske pod A 107, A 110, A 111, A 122, A 123, A 124 in A 125). Tudi v postopku Zp 9/45, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, v katerem je bil sklep o prenosu popisanega premoženja v državno last sicer izdan, ta sklep ni bil podlaga za prenos lastninske pravice na državo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zemljiška knjiga vknjižbo na tej podlagi zavrnila (glej sklep z dne 24. 3. 1949, ki je sestavni del zaplembenega spisa – priloga A15). Zavrnila jo je, ker pri nekaterih nepremičninah, ki so bile predmet sklepa, pok. A. Š. ni bil vpisan kot njihov lastnik, pri ostalih pa je bila že vpisana lastninska pravica na državo oziroma „splošno ljudsko premoženje“. Drži torej, da je zemljiška knjiga o predlogu za vknjižbo po sklepu Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946 odločila, vendar ne tako kot skušata prikazati pritožnika v pritožbi. Tudi uradni zaznamek z dne 3. 4. 1947 na tem sklepu ne dokazuje česa drugega: v tem zaznamku je zgolj ugotovljeno, da je bila vknjižba na državo pri vseh v odločbi navedenih nepremičninah izvršena na podlagi odločbe Zp 4/47 (8) in pod dn. št. 41/47, saj pri teh nepremičninah pok. A. Š. ni bil vpisan kot lastnik, ampak je bila vpisana lastninska pravica na zdravilišče. Iz historičnih izpiskov teh nepremičnin (priloge A18 do A29, A32 do A 52 ter A 391, A 392, A 399 A 400 ter B 152 in B 178) in zaplembene odločbe Zp 4/47 (A 153 in B 99) pa izhaja, da je bila podlaga podržavljenja tega dela premoženja prav tako 1. in 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ. Ker sklep z dne 5. 4. 1946 ni bil podlaga za vpis lastninske pravice na državo, je nerelevantna tudi njegova obrazložitev iz katere izhaja, da je sodišče, ki ga je izdalo, menilo, da premoženje pok. A. Š. (še) ni bilo podržavljeno. Da je takšno stališče zmotno, se je, kot je že bilo obrazloženo, v zemljiškoknjižnem postopku, po njegovi izdaji, izkazalo za zmotno.

16Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se podržavljenje po odločbah okrajnih zaplembenih komisij ni nanašalo le na nepremičnine, pač pa na celotno premoženje oseb, na katere se je Odlok AVNOJ uporabil (primerjaj 3. člen Odloka AVNOJ in 3. člen ZPSP), torej tudi na celotno premično premoženje in druge premoženjske pravice, tudi delnice oziroma lastniški delež A. Š. v družbi K. Poudarilo je, da je to razvidno iz historičnih izpiskov nepremičnin, katerih lastnica je bila ta družba. Ob tem na pravilnost zaključka, da je bil na tej pravni podlagi podržavljen tudi lastniški delež pri navedeni družbi, ne more vplivati dejstvo, da se je zaplembena odločba iz postopka Zp 4/47 z dne 15. 10. 1945 (to je odločba št. 733 - priloga A 153) glasila na zdravilišče, javna trgovinska družba, v zemljiški knjigi pa je bila, ko je bila vknjižba izvršena, že vpisana lastninska pravica na delniško družbo K. oziroma vprašanje pravnega nasledstva. Tudi v primeru, da ob podržavljenju pravno nasledstvo ni bilo izkazano in je prišlo do kršitve načela formalnosti, to ne spremeni dejstva, da je bilo podržavljenje na podlagi Odloka AVNOJ-a dejansko izvršeno in na tej podlagi pri nepremičninah te družbe vpisana lastninska pravica na državo.

17S tem, da je sodišče v zvezi z premoženjem družbe K.,d. d., ugotovilo, da je bilo tudi to premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, saj to iz podatkov zemljiške knjige nedvomno izhaja, tudi ni prekoračilo subjektivnih meja pravnomočnosti izdane odločbe Zp 4/47. V razlogih namreč izrecno ugotavlja, da iz zaplembenih listin to ne izhaja. Sodišče je v tem delu listine, ki so jih udeleženci predložili, torej le dokazno ocenilo in na njihovi podlagi naredilo (pravilen) zaključek o podlagi podržavljenja (9).

18Ker je sodišče prve stopnje, ko je analiziralo vpise v zemljiško knjigo, presojalo (vse) vpise zgolj glede podlage na kateri so bili izvršeni, ni pa se spuščalo v njihovo pravilnost v pogledu zemljiškoknjižnih pravil, pri tem do neenakega obravnavanja udeležencev ni prišlo.

19Pritožnika skušata ugotovitev sodišča prve stopnje o pravni podlagi podržavljenja izpodbiti tudi z vztrajanjem pri trditvi, da so odločbe okrajnih zaplembenih komisij, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo, nične in jih zato ne bi smelo upoštevati. Menita tudi, da je vprašanje ničnosti teh odločb predhodno vprašanje v tem postopku do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

20Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stališče do zatrjevane ničnosti zavzelo in sicer v razlogih pod točko 15 in je očitek, da o ugovoru ničnosti ni odločilo, neutemeljen. Se pa pritožbeno sodišče s stališčem, da je vprašanje ničnosti odločb zaplembenih komisij predhodno vprašanje, ne more strinjati. Morebitna ničnost teh odločb namreč ne bi pomenila, da do podržavljenja na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a ni prišlo (in je zato pravno podlago podržavljenja predstavljala kazenska sodba). Ugotovitev ničnosti bi lahko pomenila le to, da že ob uveljavitvi Odloka AVNOJ-a ni bilo pravne podlage za zaplembo, ne pa, da do nje na tej podlagi ni prišlo.

21Ne glede na takšno stališče, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaplembene odločbe, upoštevajoč v postopku zatrjevana dejstva, ki se nanašajo na pristojnost zaplembenih komisij, niso nične. To je, čeprav iz deloma napačnih razlogov, pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tako imata pritožnika sicer prav, da je bil tudi pritožbeni postopek pred okrožnimi zaplembenimi komisijami del zaplembenega postopka in se je torej rok, ki ga je določal peti odstavek 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (UL DFJ 40/45 in 70/45), nanašal tudi na pritožbene komisije. Vendar pa to ne pomeni, da je pritožbene odločbe, ki so bile izdane po poteku tega roka, izdal nepristojen organ. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da rok, ki ga je zakon določal, ni bil prekluziven in zato z njegovim potekom ni ugasnila pristojnost okrajnih in okrožnih zaplembenih komisij za vodenje zaplembenih postopkov in izdajanje odločb oziroma odločanje o pritožbah (10). Takšne posledice ni določil ne Odlok AVNOJ, ne zakon sam. Da je šlo zgolj za inštrukcijski rok, izhaja tudi iz spremembe Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, ki je bila objavljena v Uradnem listu FLRJ št. 105/1946 in je veljala od 27. 12. 1946. V spremenjenem 32. členu je bilo tako določeno, da prvostopne komisije, ki so postopale po 30. členu Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije z dne 9. junij 1945, izročijo nedokončane predmete, ki so še pri njih, okrajnim sodiščem, drugostopne komisije pa vse nedokončane zadeve pristojnim okrožnim sodiščem. Tako okrajna kot okrožna sodišča so bila pristojna za dokončanje teh zadev. Šele z uveljavitvijo te zakonske spremembe so po mnenju pritožbenega sodišča okrajne in okrožne zaplembene komisije izgubile pristojnost za vodenje zaplembenih postopkov. V konkretnem primeru so bile vse zaplembene odločbe na prvi stopnji izdane še pred potekom roka iz petega odstavka 30. člena tega zakona, odločbe pritožbenih komisij pa pred prenosom pristojnosti v teh zadevah na okrajna oziroma okrožna sodišča. O ničnosti odločb v smislu paragrafa 135 ZUP/1930 oziroma kasnejših 267. oziroma 279. člena ZUP tako ni mogoče govoriti.

22Na stališče o inštrukcijski naravi roka iz 5. točke 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije ne morejo vplivati pomisleki pritožnikov o smiselnosti podaljševanja takšnega roka. Tudi inštrukcijski rok ima namreč svoj namen (določiti rok za dokončanje dela), le njegova prekoračitev ni sankcionirana. Neupoštevno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na dopis Mestne zaplembene komisije z dne 10. 11. 1945. Ta dopis sta namreč pritožnika predložila prepozno, pozne predložitve pa tudi nista ustrezno opravičila (337. člena ZPP). Glede na to, da sta se nanj sklicevala že na naroku pred sodiščem prve stopnje, sta zanj že takrat vedela. Da ga na naroku brez svoje krivde nista mogla predložiti, pa ne trdita. Glede predhodno obrazložitev je v konkretnem primeru nerelevantno tudi sklicevanje pritožnikov na članek prof dr. Stojana Pretnarja ter opozarjanje, da so bili kazenski postopki v posameznih primerih zlorabljeni za zaplembo premoženja. Na ta del pritožbe pritožbeno sodišče zato podrobneje ne odgovarja.

23Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v tem postopku sodišče ni dolžno upoštevati, niti ni pristojno za presojo siceršnje pravilnosti in zakonitosti zaplembenih odločb. Te odločbe, čeprav morda vsebinsko nepravilne, je pri presoji, na kakšni pravni podlagi je prišlo do podržavljenja, sodišče dolžno upoštevati, saj je tudi takšna, čeprav nepravilna odločba, pomenila podlago za podržavljenje. Sodna praksa je v tem pogledu ustaljena (11). Pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na državljanstvo oziroma narodnost pokojnega A. Š., njegovo morebitno sodelovanje s partizani ter razlogi za usmrtitev, zato na pravilnost ugotovitve, na kakšni pravni podlagi je prišlo do podržavljenja, ne morejo vplivati. Posledično so nerelevantni tudi dokazi, s katerimi sta pritožnika ta dejstva izkazovala in jih posebej izpostavljata v pritožbi. Povedano drugače: tudi če bi se ta dejstva izkazala za resnična, to na odločitev ne bi vplivalo. Ta dejstva bi tako lahko dokazovala kvečjemu nepravilnost izdanih odločb, ne pa drugačne pravne podlage podržavljenja.

24Ker sodišče odločbe okrajnih zaplembenih komisij presoja zgolj glede vprašanja, na kakšni pravni podlagi so bile izdane, je za odločitev v tem postopku nerelevantno vprašanje ali so postale le formalno ali tudi materialno pravnomočne.

25Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

26Odločitev o stroških, ki so predlagateljema nastali z vložitvijo pritožbe je odpadla, ker jih predlagatelja nista priglasila. Glede vloženih odgovorov na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso potrebni, saj so v njih nasprotni udeleženci zgolj ponovili svoja stališča, ki so jih predstavili že v vlogah pred sodiščem prve stopnje. Do povračila stroškov zato niso upravičeni (155. v zvezi z 165. členom ZPP in 37. členom ZNP). Glede na to, da so nekateri vložili po več odgovorov, pa pritožbeno sodišče dodaja, da sicer ni ovire, da stranko v postopku zastopa več pooblaščencev in da ti vlagajo ločene vloge. Ni pa seveda tako nastalih stroškov, s stališča nasprotne stranke, mogoče oceniti kot potrebnega stroška in ga zato slednja, razen, če to terjajo posebne okoliščine primera, v nobenem primeru ni dolžna nositi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako je v točki 15 pojasnilo, zakaj vprašanje narodnosti pok A. Š. v tem postopku ni pomembno, v točki 21 pa se je opredelilo tudi do zemljiškoknjižne (ne)izvedbe odločbe Zp 9/45 z dne 5. 4. 1945, kar je, kot je mogoče razumeti razloge, dejstvo, ki je po mnenju sodišča prve stopnje odločbi odvzelo težo, ki ji jo skušata pripisati predlagatelja.

(2) Gre za Odlok o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (UL DFJ 2/45), ki je bil kasneje potrjen z Zakonom o potrditvi in spremembah odloka in preimenovan v Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju ZPSP, UL DFJ 63/46).

(3) Z dnevom uveljavitve Odloka je po tej določbi prešlo v državno last vse imetje oseb nemške narodnosti (ne glede na državljanstvo) z nekaterimi posebej opredeljenimi izjemami.

(4) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 328/2003, II Ips 712/2005, II Ips 85/2004, II Ips 674/2004, II Ips 88/2006, II Ips 63/2010, II Ips 299/2010 in druge.

(5) Primerjaj odločbe II Ips 85/2004, II Ips 88/2006, II Ips 486/2009, II Ips 63/2010, II Ips 299/2010 in II Ips 181/2012.

(6) Gre za odločbe, izdane v postopku Zp 153/46, ki ga je vodila Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni, kasneje pa Okrajno sodišče v Gornji Radgoni (priloga A 153 in B 96, 100 in 108), postopku Zp 1521/46 in Zp 1522/46, ki ju je vodila Okrajna zaplembena komisija v Kočevju (priloga B144 in 145) ter postopku Zp 4/47, ki ga je vodila Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni). V vseh je bil ugotovljen prehod premoženja v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ.

(7) V zvezi s tem postopkom ni izkazano niti to, da je bil zaključen s sklepom o prenosu premoženja v državno last.

(8) Gre za odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni z dne 15. 10. 1945 (pravnomočne 26. 3. 1946), ki je bila v zemljiški knjigi, kot izhaja iz zapisa na odločbi, izvedena pod dn. št. 41/47 (A 153).

(9) Pritožbeno sodišče ob tem pritožnika opozarja, da zaplemba lastniškega deleža družbe K., d. d., nenazadnje ni razvidna niti iz sklepa Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946, na katerega se sklicujeta – ta odločba ne prenaša v državno last lastniškega deleža družbe, pač pa nepremičnine te družbe, torej nepremičnine, pri katerih Š. ni bil vpisan kot lastnik.

(10) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 312/2000.

(11) Poleg odločb II Ips 181/2012 in UP-55/01, ki jo omenja že sodišče prve stopnje, primerjaj tudi odločbo I Up 852/99, II Ips 126/2010 in II Ips 275/2002.