Revidiranje

Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, je nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi sodišču upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov s strani tožene stranke. Namen Agencije kot nadzornika, da le-ta v nadzoru presoja ali je pooblaščeni revizor pri revidiranju pravilno uporabil MSR, ki določajo, da revidiranje poteka na način, določen z zakonom MSR in drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejme Agencija ter drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje pravnih oseb ali druge oblike revizij in predpisi, izdani na njihovi podlagi.

Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena, toženka je pri vsaki kršitvi pravil oziroma standardov ocenjevanja vrednosti nepremičnin konkretno navedla, v čem je kršitev, podala je tudi izračune konkretnih vrednosti in ni zgolj pavšalno negirala tožnikovih pojasnil, kot se zatrjuje v tožbi. Ustrezno je tudi obrazložila izbiro izrečenega ukrepa, to je odvzema dovoljenja. Navedla je, da gre pri očitanih kršitvah za ponavljajoče se kršitve določb ZRev-2 oziroma predpisov s področja ocenjevanja vrednosti, saj je tožniku z odločbami predhodno že trikrat izrekla opomin zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti. Pojasnila je, zakaj šteje, da izrečeni ukrep ni nesorazmeren, in sicer da kljub izrečenim opominom tožnik še vedno krši pravila ocenjevanja vrednosti in torej predhodno izrečeni ukrepi niso zadoščali za odpravo kršitev in izboljšanje njegovega dela. V izreku izpodbijane odločbe je navedla, da so bili tožniku zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti izrečeni trije opomini, kar v povezavi s pristojnostjo toženke ter glede na določbi 88. in 99. člena ZRev-2 sodišču zadostuje za presojo relevantne okoliščine, to je ponavljanje kršitev (zakon namreč ne določa npr., da bi moralo

Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze. Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestr

V obravnavanem primeru gre tudi po sodni presoji za predpostopkovno fazo, v okviru katere je tožena stranka pričela z zbiranjem informacij in dokumentacije, pri čemer se je tožena stranka zaradi odgovora pooblaščene ocenjevalke, da ne namerava podaljšati dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti, odločila, da s postopkom nadzora nad delom pooblaščene ocenjevalke, niti ne začne (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2). Zaradi navedenega se v obravnavani zadevi še niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP. Posledično tudi odgovor tožene stranke tožniku, da ne more vpogledati v dokumente navedene zadeve, ne more biti upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožena stranka je odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in izrekla opomin kot ukrep nadzora. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, skladno s katerim sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.

Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to ni uspelo, saj tega niti ni zatrjevala. Tožena stranka je tako na tožečo stranko utemeljeno naslovila zgoraj obravnavane očitke o kršitvah pravil ocenjevanja in pravilno ocenila, da ocenjevanje vrednosti nepremičnin, zajetih v Poročilu, ni (v celoti) potekal na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti. Navedene ugotovitve tožene stranke so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar pooblaščeni ocenjevalec krši določbe predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, pa ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakons

Po stališču toženke ni nujno, da bi moral imeti poleg revizijske družbe začasno prepoved opravljanja obveznih revizij tudi pooblaščeni revizor, saj taka prepoved velja tudi zanj, kadar deluje v imenu revizijske družbe. S tem pa se strinja tudi sodišče. Ker po povedanem velja začasna prepoved za vse osebe, ki delujejo v imenu revizijske družbe pri opravljanju obveznih revizij, tudi po presoji sodišča za kršitev prepovedi ni pomembno, ali je oseba, ki začasno krši prepoved, ključni revizijski partner ali ne. Dejstvo, da tožniku ni bil izrečen ukrep, ampak je bil izrečen revizijski družbi, ne zmanjšuje tožnikove odgovornosti. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je udeležba člana revizijske skupine - ključnega partnerja ali morebitnega pooblaščenega revizorja pri popisu, eden od pomembnejših revizijskih postopkov, ki so namenjeni pridobivanju dokazov o popolnosti in obstoju sredstev, ki jih izkazuje naročnik. Toženka je tudi pojasnila razloge, iz katerih izhaja, da v primeru ukrepa prepovedi opravljanja obveznih revizij revizijski družbi, sodi tudi prepoved opravljanja posameznih revizijskih postopkov ter s tem tudi prepoved sodelovanja pri inventuri. S tem se strin

Izpodbijane odločitve po vsebini ni mogoče preizkusiti, saj niso razvidni razlogi za zavrnitev tožnikove vloge za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev revidiranja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, katera dokumentacija, ki jo je določila toženka in na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je revizijska družba kadrovsko, tehnično in organizacijsko sposobna opravljati storitve revidiranja, s strani tožnika ni bila dostavljena, na kar utemeljeno opozarja tožnik.

82. člen ZUP predstavlja pravno podlago (zgolj) za pregled (prepis, preslikavo) dokumentov upravne zadeve, ne pa morebitnih drugih dokumentov, ki nastanejo izven upravnega postopka oziroma še preden se je ta začel. Sodišče sodi, da opravljene aktivnosti Inštituta in toženke ne pomenijo, da je pred toženko tekel upravni postopek. Pri navedenih aktivnostih gre po presoji sodišča namreč za predpostopkovno fazo, torej fazo pred uradnim - formalnim začetkom postopka pred toženko, v katerem slednja šele pridobiva informacije oziroma dokumentacijo, na podlagi katerih se odloči, ali bo začela postopek nadzora z izrekom ukrepa (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2 ter 138. člen ZRev-2). V tej predpostopkovni fazi se (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih pooblaščenega ocenjevalca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP), tako pa se posledično tudi še niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Navedeno posledično pomeni, da tožnik na podlagi 82. člena ZUP ne more pridobiti pravice do pregleda in prepisa zbrane dokumentacije, izpodbijani sklep pa po v

Če izrek ni popoln, je odločba nezakonita, čeprav se da iz njene obrazložitve razbrati, kakšna je podlaga za odločitev. Za prav takšno situacijo pa gre po presoji sodišča v konkretnem primeru. Iz izreka je namreč poleg izrečene sankcije - opomina, razvidna le še pravna kvalifikacija očitanih kršitev. Niso pa navedeni dejstva in okoliščine, ki so znaki kršitev, oziroma „opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki so razlog za odvzem dovoljenja“, kot je bilo sicer izrecno zahtevano v 142. členu ZRev-2, ki je veljal pred navedeno spremembo zakona, in s tem dejanski opis očitanih kršitev, ki so podlaga za izrečeni ukrep.

Ob smiselni uporabi 138. člena ZRev-2 tudi v postopku izreka opomina sklep o začetku postopka mora vsebovati tudi navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih toženka zaključi, da obstaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina. V obravnavanem primeru je toženka v tem smislu v sklep o začetku postopka med dokaze naštela tudi pisne pripombe na osnutek poročila in poročilo o pregledu kakovosti, pri čemer pa je glede na možnost podaje izjave o razlogih za začetek postopka po zadnjem odstavku 138. člena ZRev-2 jasno, da se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka, kar seveda pomeni, da se lahko izjavi tudi o omenjenih dokazih. Tožnik je po presoji sodišča imel zagotovljene vse zakonske možnosti za sodelovanje v postopku in podajanje izjav, ki jih je izkoristil tako po drugem odstavku 74.a člena kot tudi po 104. členu ZRev-2 in tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan pri svoji možnosti izjavljanja. Postopek za izrek opomina je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, za odločanje nadzornega organa v postopkih za izrek ukrepa nadzora pa se po drugem odstavku 102. člena ZRev-2 uporablja, ob odsotnosti drugačnih določil v ZRev-2, zakon, ki

Banka Slovenije lahko razkrije zaupne informacije samo osebam in organom ter za namene, ki so določeni z zakonom (prim. določbe 15. in 16. člena ZBan-2), ne sme pa jih, niti ne smejo subjekti, ki so zaupne informacije pridobili, razkriti zaupnih informacij o posamezni banki drugi osebi ali državnemu organu, razen v petih, taksativno naštetih primerih (v četrtem odstavku 14. člena). Da bi šlo za omenjene, taksativno naštete izjeme, se v konkretnem primeru izrecno ne zatrjuje.

Tožnik ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti letnega poročila s sklicevanjem na neustrezno izvedeno povečanje osnovnega kapitala, ki je bilo s sklepom sprejeto na skupščini, pregledano s strani revizorja in vpisano v sodni register. Takšna tožba je nesklepčna. Nepravilno izvedeno povečanje osnovnega kapitala bi lahko tožnik uveljavljal z izpodbijanjem takega sklepa, ne more pa na takšni podlagi uveljavljati ničnosti letnega poročila. Ničnost letnega poročila ni podana, če je bil izkazan nižji dobiček, kot v resnici. Navedeno namreč ne nasprotuje določbam zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, v smislu prvega dostavka 401. člena ZGD-1. Dejanski stan te določbe bi bil podan v nasprotnem primeru, to je če bi bil neresnično prikazan višji dobiček, saj bi s tem prišlo do ogrožanja upnikov. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nuj

Postopek izreka ukrepa po ZRev-2 je urejen dvofazno, sodno varstvo pa je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero toženka začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se le-ta lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka do njene izdaje izpodbija s tožbo šele v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa. Glede na ugotovljene kršitve in zakonsko podlago je bil po presoji sodišča tožnici zakonito in utemeljeno izrečen preklic pogojnega odvzema dovoljenja in pooblaščeni revizorki odvzeto dovoljenje Slovenskega inštituta za revizijo, izdano za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.

Bolj kot so pravila (strokovne narave), na katerih temelji odločitev, pomensko odprta, bolj mora biti obrazložitev nadzornega organa (da jo lahko stranka učinkovito izpodbija, sodišče pa ustrezno preizkusi) konkretna in izčrpna. Na toženki je, da obrazloženo odgovori na vse pomisleke stranke, tudi glede strokovnih stališč ali izhodišč. Še toliko bolj to velja glede na to, da gre za odločbo o izreku ukrepa, ki je predviden za najhujše kršitve, in glede na posledice, ki jih ima takšen ukrep za stranko, ki se ji izreče. V obravnavani zadevi toženka navedeni zahtevi ni zadostila.

Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj je tožena stranka odločala o izreku ukrepa zaradi tistih dejanj in ravnanj, ki niso zajeta v odločbi o začetku postopka. Zato se tožnik do teh navedb tudi ni mogel opredeliti in se o njih izjasniti, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Agencija za javni nadzor nad revidiranjem je pri odločanju v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezanih obvezni reviziji, kršila drugi odstavek 140. člena ZRev-2, saj je odločala o izreku ukrepa zaradi tistih dejanj in ravnanj, ki niso zajeta v odločbi o začetku postopka. Do teh navedb se tožnik tudi ni mogel opredeliti in se o njih izjasniti, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP.

Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče

Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, ka

Kadar je revizijski družbi izrečen ukrep nadzora po ZRev-2, mora plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka, ki ga glede na vrsto in obseg kršitev določa Tarifa (prvi odstavek 76. členu ZRev-2). Gre za pavšalne stroške nadzora, ki jih nosi subjekt nadzora. S Tarifo je določena višina nadomestil stroškov postopka, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (1. člen Tarife). Višina nadomestil se določa v točkah (4. člen Tarife). Znesek nadomestila se izračuna kot zmnožek števila točk za posamezno obveznost in vrednosti točke na dan nastanka obveznosti (5. člen). Nadomestila stroškov postopkov, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (prvi odstavek 76. člena ZRev-2), so po točki 1.1 Tarife za revizijske družbe za postopek, v katerem je izdana odredba o odpravi kršitev (1. alineja 80. člena in 81. člen ZRev‑2), od 80 do 320 točk za izrek odprave posamezne kršitve, odvisno od zahtevnosti zadeve. Po 4.1 točki Tarife je za odločbo, s katero se odloča o ugovoru zoper odredbo za odpravo kršitve (136. člen ZRev-2), če se ugovor v celoti zavrne ali zavrže, višina nadomestila taka, kot je določeno za izdajo odredbe, med drugim, po točki 1.1 Tarife. Sodišče glede vprašanj, ali