88. člen ZRev-2

Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena, toženka je pri vsaki kršitvi pravil oziroma standardov ocenjevanja vrednosti nepremičnin konkretno navedla, v čem je kršitev, podala je tudi izračune konkretnih vrednosti in ni zgolj pavšalno negirala tožnikovih pojasnil, kot se zatrjuje v tožbi. Ustrezno je tudi obrazložila izbiro izrečenega ukrepa, to je odvzema dovoljenja. Navedla je, da gre pri očitanih kršitvah za ponavljajoče se kršitve določb ZRev-2 oziroma predpisov s področja ocenjevanja vrednosti, saj je tožniku z odločbami predhodno že trikrat izrekla opomin zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti. Pojasnila je, zakaj šteje, da izrečeni ukrep ni nesorazmeren, in sicer da kljub izrečenim opominom tožnik še vedno krši pravila ocenjevanja vrednosti in torej predhodno izrečeni ukrepi niso zadoščali za odpravo kršitev in izboljšanje njegovega dela. V izreku izpodbijane odločbe je navedla, da so bili tožniku zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti izrečeni trije opomini, kar v povezavi s pristojnostjo toženke ter glede na določbi 88. in 99. člena ZRev-2 sodišču zadostuje za presojo relevantne okoliščine, to je ponavljanje kršitev (zakon namreč ne določa npr., da bi moralo

Tožena stranka je odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in izrekla opomin kot ukrep nadzora. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, skladno s katerim sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.

Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to ni uspelo, saj tega niti ni zatrjevala. Tožena stranka je tako na tožečo stranko utemeljeno naslovila zgoraj obravnavane očitke o kršitvah pravil ocenjevanja in pravilno ocenila, da ocenjevanje vrednosti nepremičnin, zajetih v Poročilu, ni (v celoti) potekal na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti. Navedene ugotovitve tožene stranke so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar pooblaščeni ocenjevalec krši določbe predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, pa ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakons

Bolj kot so pravila (strokovne narave), na katerih temelji odločitev, pomensko odprta, bolj mora biti obrazložitev nadzornega organa (da jo lahko stranka učinkovito izpodbija, sodišče pa ustrezno preizkusi) konkretna in izčrpna. Na toženki je, da obrazloženo odgovori na vse pomisleke stranke, tudi glede strokovnih stališč ali izhodišč. Še toliko bolj to velja glede na to, da gre za odločbo o izreku ukrepa, ki je predviden za najhujše kršitve, in glede na posledice, ki jih ima takšen ukrep za stranko, ki se ji izreče. V obravnavani zadevi toženka navedeni zahtevi ni zadostila.

Stečajni dolžnik ima pravico do povrnitve prikrajšanja, zato mu ni mogoče v tem okviru povrniti sredstev, ki izvorno niso njegova, pač pa javna sredstva. Če so javna sredstva prispevala k višji vrednosti izločenih žičniških objektov in naprav, je treba ta sredstva odšteti od njihove ocenjene vrednosti pri določitvi nadomestila. Pritožbeno sodišče pritrjuje MO, da izvedenec pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov ni upošteval, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo. Prav ta predpostavka predstavlja pomembno razliko, ki jo je treba upoštevati pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov. Če žičniške naprave in objekti ne bi bili izločeni iz stečajne mase po 32. členu ZŽNPO, bi se namreč prodajali v stečajnem postopku pod pogoji prisilne prodaje, upoštevajoč načelo hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov po 47. členu ZFPPIPP. Ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nedvomno vpliva na višino cene, ki bi jo bilo najverjetneje mogoče doseči v stečajnem postopku.

Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, ka

V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Tožnik je v Poročilu 1 storil kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta.

Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je sicer v bistvu enak in je v tem, da se prepreči (nadaljnja) kršitev standardov ocenjevanja. Vendar pa je ob upoštevanju določb, ki urejajo pogoje za izdajo dovoljenja (90. člen ZRev-2) in njihovega namena, ki je v tem, da opravljajo naloge pooblaščenega ocenjevalca samo osebe, ki so visoko strokovno usposobljene in so kot takšne zmožne in dolžne svoje naloge in dolžnosti opravljati tako, da je zagotovljeno resnično in pošteno ocenjevanje vrednosti, mogoče ugotoviti, da pooblaščenemu ocenjevalcu (kršitelju) ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti in zaupanja uporabnikov podatkov. Razlogov v tem pogledu pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Vsebuje jih šele odgovor na tožbo, kar pa ni dovolj že iz formalnih razlogov, saj na ta način tožnici ni bilo omogočeno, da izbiri ukrepa učinkovito ugovarja v tožbi.

Tožnica z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala. S tem je tudi po presoji sodišča kršila 88. člen ZRev-2. Zatrjevanje tožnice, da gre (le) za tehnično napako, po povedanem tudi po presoji sodišča ne drži, kar je toženka obrazloženo tudi pojasnila in se pri tem opredelila tudi do razlogov tožnice. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja. Uporabniki računovodskih izkazov so bili zavedeni na način, da jim je v letnem poročilu predstavljeno, da znaša nadomestljiva vrednost 9,8 mio EUR, kar je bistveno več kot ta dejansko znaša (6,9 mio EUR). Ob tem pa sodišče še dodaja, da se tožnica v tem postopku nadzora ne more uspešno sklicevati na to, kakšno odločitev je sprejelo poslovodstvo naročnika v zvezi s presojo potrebe po slabitvi in da ni prišlo do oškodovanja naročnika, saj se v tem postopku presoja tožničina poklicna skrbnost in spoštovanje pravil ocenjevanja vrednosti.

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij - tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP - je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Pri izreku pogojnega ukrepa odvzema dovoljenja je tožena stranka odločitev pravilno oprla le na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v predmetni odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja oz. v izjavi tožnice, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2. Določbe Zrev-2 so bile v obravnavani zadevi upoštevane, zato ugovori tožnice, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni. Namen poročila iz 146. člena ZFPPIPP je oceniti, ali so izpolnjene materialno-pravne zahteve za vodenje postopka prisilne poravnave. Poročilo mora biti sestavljeno v skladu s pravili stroke ocenjevanja vrednosti podjetij. Iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi izključeval uporabo ZRev-2. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora NFP pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti in o tem pripraviti poročilo. Imenovanje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti ureja ZRev-2 in tako za njegovo delovanje veljajo določbe ZRev-2. Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti mora pri izvrševanju svojih nalog upoštevati strokovna pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih med drugim določa ZRev-2.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil ocenjevanja, tožniku kot pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti nepremičnin izrekla ukrep opomin. Ugotavlja, da je tožnik v postopku ocenjevanja vrednosti pri pripravi Poročila o ocenjevanju zemljišč kršil 88. člen Zakona o revidiranju, ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.

Tožnica je pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZZPPIPP za družbo A. d.o.o. kršila 88. člen ZRev-2, ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.

Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan. Določba 138. člena ZRev-2 po mnenju sodišča ni bila kršena, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z d

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.