138. člen ZRev-2

82. člen ZUP predstavlja pravno podlago (zgolj) za pregled (prepis, preslikavo) dokumentov upravne zadeve, ne pa morebitnih drugih dokumentov, ki nastanejo izven upravnega postopka oziroma še preden se je ta začel. Sodišče sodi, da opravljene aktivnosti Inštituta in toženke ne pomenijo, da je pred toženko tekel upravni postopek. Pri navedenih aktivnostih gre po presoji sodišča namreč za predpostopkovno fazo, torej fazo pred uradnim - formalnim začetkom postopka pred toženko, v katerem slednja šele pridobiva informacije oziroma dokumentacijo, na podlagi katerih se odloči, ali bo začela postopek nadzora z izrekom ukrepa (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2 ter 138. člen ZRev-2). V tej predpostopkovni fazi se (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih pooblaščenega ocenjevalca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP), tako pa se posledično tudi še niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Navedeno posledično pomeni, da tožnik na podlagi 82. člena ZUP ne more pridobiti pravice do pregleda in prepisa zbrane dokumentacije, izpodbijani sklep pa po v

Ob smiselni uporabi 138. člena ZRev-2 tudi v postopku izreka opomina sklep o začetku postopka mora vsebovati tudi navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih toženka zaključi, da obstaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina. V obravnavanem primeru je toženka v tem smislu v sklep o začetku postopka med dokaze naštela tudi pisne pripombe na osnutek poročila in poročilo o pregledu kakovosti, pri čemer pa je glede na možnost podaje izjave o razlogih za začetek postopka po zadnjem odstavku 138. člena ZRev-2 jasno, da se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka, kar seveda pomeni, da se lahko izjavi tudi o omenjenih dokazih. Tožnik je po presoji sodišča imel zagotovljene vse zakonske možnosti za sodelovanje v postopku in podajanje izjav, ki jih je izkoristil tako po drugem odstavku 74.a člena kot tudi po 104. členu ZRev-2 in tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan pri svoji možnosti izjavljanja. Postopek za izrek opomina je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, za odločanje nadzornega organa v postopkih za izrek ukrepa nadzora pa se po drugem odstavku 102. člena ZRev-2 uporablja, ob odsotnosti drugačnih določil v ZRev-2, zakon, ki

Agencija za javni nadzor nad revidiranjem je pri odločanju v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezanih obvezni reviziji, kršila drugi odstavek 140. člena ZRev-2, saj je odločala o izreku ukrepa zaradi tistih dejanj in ravnanj, ki niso zajeta v odločbi o začetku postopka. Do teh navedb se tožnik tudi ni mogel opredeliti in se o njih izjasniti, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP.

Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, ka

Postopek izreka ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorjaje urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek tega ukrepa) odloči o začetku postopka. V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oz. po izteku roka za takšno Izjavo) pa odloči o izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se slednja lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka, storjenih do njene izdaje, izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa. Odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, je oprta na dejstva in dokaze, navedene v obrazložitvi odločbe o izreku ukrepa. Z dokazno oceno Agencije se sodišče strinja. Neutemeljen in pavšalen je tožničin ugovor o pristranskem ravnanju osebe, ki je v konkretnem primeru izvajala nadzor in tožničini tožbeni očitki o zavajanju Strokovnega sveta Agencije. Po

V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Tožnik je v Poročilu 1 storil kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta.

Tožnica z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala. S tem je tudi po presoji sodišča kršila 88. člen ZRev-2. Zatrjevanje tožnice, da gre (le) za tehnično napako, po povedanem tudi po presoji sodišča ne drži, kar je toženka obrazloženo tudi pojasnila in se pri tem opredelila tudi do razlogov tožnice. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja. Uporabniki računovodskih izkazov so bili zavedeni na način, da jim je v letnem poročilu predstavljeno, da znaša nadomestljiva vrednost 9,8 mio EUR, kar je bistveno več kot ta dejansko znaša (6,9 mio EUR). Ob tem pa sodišče še dodaja, da se tožnica v tem postopku nadzora ne more uspešno sklicevati na to, kakšno odločitev je sprejelo poslovodstvo naročnika v zvezi s presojo potrebe po slabitvi in da ni prišlo do oškodovanja naročnika, saj se v tem postopku presoja tožničina poklicna skrbnost in spoštovanje pravil ocenjevanja vrednosti.

V konkretnem primeru iz revizijske dokumentacije ni razvidno, na podlagi česa je pooblaščeni revizor zaključil, da je višina oblikovanih rezervacij ustrezna (2% letne prodaje), in da so z njimi povezana razkritja skladno z zahtevami Slovenskih računovodskih standardov oziroma ni bila izvedena ustrezna preveritev ustreznosti zneska oblikovanih rezervacij na dan 31. 12. 2013, kar predstavlja kršitev 8. odstavka MSR 230. Tožnikovo stališče, da oceno potrebne višine rezervacij lahko določi poslovodstvo naročnika revizije, ni utemeljeno. Sodišče v tej zvezi soglaša s stališčem tožene stranke, da namen revidiranja in glavni revizorji cilji zahtevajo strokovno presojo ter kritično presojo dokazov, kar pomeni, da njegova naloga ni samo zbiranje dokumentacije in pojasnil, ampak mora zbrano dokumentacijo in pojasnila kritično presoditi v okviru računovodskega poročanja, kar iz konkretne revizijske dokumentacije ne izhaja.

Subjektu nadzora v postopku za izrek opomina je spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). V takem primeru Agencija lahko šele nato izda odločbo o izreku opomina, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 140. člena ZRev-2. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je podana identiteta očitanih kršitev in bistvenih dejstev v odločbi o začetku postopka za izrek opomina s končno odločbo. Bistvo očitkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem se ves čas postopka nanaša na neustrezno preveritev treh postavk v bilanci stanja, in sicer vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, naložbenih nepremičnin ter vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Pri očitkih, da tožnik ni pridobil zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, Agencija vztraja tudi v izpodbijani odločbi, v kateri pa dodatno opredeli kršitve glede na pojasnila, ki jih je dal tožnik v svoji izjavi zoper odločbo o začetku postopka, in odgovori na njegove navedbe. Revizijska pravila predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih revizijskih pravil nujno zadržan. V dvomu mora imeti odločilno vlogo pri razlagi sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij - tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP - je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Pri izreku pogojnega ukrepa odvzema dovoljenja je tožena stranka odločitev pravilno oprla le na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v predmetni odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja oz. v izjavi tožnice, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2. Določbe Zrev-2 so bile v obravnavani zadevi upoštevane, zato ugovori tožnice, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni. Namen poročila iz 146. člena ZFPPIPP je oceniti, ali so izpolnjene materialno-pravne zahteve za vodenje postopka prisilne poravnave. Poročilo mora biti sestavljeno v skladu s pravili stroke ocenjevanja vrednosti podjetij. Iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi izključeval uporabo ZRev-2. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora NFP pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti in o tem pripraviti poročilo. Imenovanje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti ureja ZRev-2 in tako za njegovo delovanje veljajo določbe ZRev-2. Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti mora pri izvrševanju svojih nalog upoštevati strokovna pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih med drugim določa ZRev-2.

Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan. Določba 138. člena ZRev-2 po mnenju sodišča ni bila kršena, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z d

Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi. Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila. V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.

Pooblaščeni revizor je podal pripombe na zapisnik o opravljenem nadzoru. Prav tako se je izjavil o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja. V tožbi (zoper odločbo Agencije o odvzemu dovoljenja) sicer ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar pa lahko izpodbija s strani Agencije ugotovljeno dejansko stanje in podano pravno argumentacijo. Tega pa mu s posplošenimi trditvami, na katere je Agencija v izpodbijani odločbi že odgovorila, ni uspelo, saj se ni soočil z odgovori Agencije in konkretizirano pojasnil svojih pomislekov (ki jih je očitno imel glede njenih ugotovitev in strokovnih stališč). Tako v tožbi ni navedel lastnih ugotovitev ali lastnih pravnih stališč, ki bi nasprotovala razlogom, s katerimi je Agencija utemeljila izpodbijano odločbo glede posameznih postavk računovodskih izkazov, razlogom, ki jih je Agencija (glede na odločbo v začetku postopka) ponovila ali dodatno navedla v utemeljitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka je izrek ukrepa (nepogojnega) odvzema dovoljenja utemeljila s tem, da so bile ugotovljene kršitve pravil revidiranja računovodskih izkazov družbe takšne narave, da je bilo zaradi njih revizorjevo poročilo po