100. člen ZRev-2

Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to ni uspelo, saj tega niti ni zatrjevala. Tožena stranka je tako na tožečo stranko utemeljeno naslovila zgoraj obravnavane očitke o kršitvah pravil ocenjevanja in pravilno ocenila, da ocenjevanje vrednosti nepremičnin, zajetih v Poročilu, ni (v celoti) potekal na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti. Navedene ugotovitve tožene stranke so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar pooblaščeni ocenjevalec krši določbe predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, pa ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakons

Bolj kot so pravila (strokovne narave), na katerih temelji odločitev, pomensko odprta, bolj mora biti obrazložitev nadzornega organa (da jo lahko stranka učinkovito izpodbija, sodišče pa ustrezno preizkusi) konkretna in izčrpna. Na toženki je, da obrazloženo odgovori na vse pomisleke stranke, tudi glede strokovnih stališč ali izhodišč. Še toliko bolj to velja glede na to, da gre za odločbo o izreku ukrepa, ki je predviden za najhujše kršitve, in glede na posledice, ki jih ima takšen ukrep za stranko, ki se ji izreče. V obravnavani zadevi toženka navedeni zahtevi ni zadostila.

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij - tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP - je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.

Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. <

Postopek nadzora z izrekom ukrepa se začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja, ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti, ter da druge osebe nimajo pravnega sredstva, s katerim bi lahko izsilile začetek postopka nadzora nad pooblaščenimi ocenjevalci. Čeprav se postopek nadzora opravi v zvezi s konkretnim poročilom o oceni vrednosti, se pri tem ne odloča o obstoju ali neobstoju nekega dejstva - kršitve pravil ocenjevanja vrednosti, temveč o izreku ukrepa opomina ali odvzemu dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu, pri čemer pa se v že izdelano poročilo o oceni vrednosti ne posega.