117. člen ZRev-2

Tožnica z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala. S tem je tudi po presoji sodišča kršila 88. člen ZRev-2. Zatrjevanje tožnice, da gre (le) za tehnično napako, po povedanem tudi po presoji sodišča ne drži, kar je toženka obrazloženo tudi pojasnila in se pri tem opredelila tudi do razlogov tožnice. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja. Uporabniki računovodskih izkazov so bili zavedeni na način, da jim je v letnem poročilu predstavljeno, da znaša nadomestljiva vrednost 9,8 mio EUR, kar je bistveno več kot ta dejansko znaša (6,9 mio EUR). Ob tem pa sodišče še dodaja, da se tožnica v tem postopku nadzora ne more uspešno sklicevati na to, kakšno odločitev je sprejelo poslovodstvo naročnika v zvezi s presojo potrebe po slabitvi in da ni prišlo do oškodovanja naročnika, saj se v tem postopku presoja tožničina poklicna skrbnost in spoštovanje pravil ocenjevanja vrednosti.

Subjektu nadzora v postopku za izrek opomina je spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). V takem primeru Agencija lahko šele nato izda odločbo o izreku opomina, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 140. člena ZRev-2. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je podana identiteta očitanih kršitev in bistvenih dejstev v odločbi o začetku postopka za izrek opomina s končno odločbo. Bistvo očitkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem se ves čas postopka nanaša na neustrezno preveritev treh postavk v bilanci stanja, in sicer vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, naložbenih nepremičnin ter vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Pri očitkih, da tožnik ni pridobil zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, Agencija vztraja tudi v izpodbijani odločbi, v kateri pa dodatno opredeli kršitve glede na pojasnila, ki jih je dal tožnik v svoji izjavi zoper odločbo o začetku postopka, in odgovori na njegove navedbe. Revizijska pravila predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih revizijskih pravil nujno zadržan. V dvomu mora imeti odločilno vlogo pri razlagi sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.

Tožnik vlaga tožbo zaradi molka toženke o njegovi zahtevi za vpis v seznam aktivnih preizkušenih davčnikov. Ta seznam z zakonom ni predpisan in odločanje o vpisu oziroma ponovnem vpisu vanj že zato ni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava. Ker toženka seznama aktivnih preizkušenih davčnikov ne vodi na podlagi javnega pooblastila, javno pooblastilo pa ji tudi ni podeljeno za odločanje o vpisu oziroma ponovnem vpisu v navedeni seznam, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi. Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila. V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138

Če se pojavi utemeljen sum, da je revizorka pri revidiranju izkazov družbe delo opravila tako, da ni upoštevala Zakon o revidiranju in MSR, Agencija za javni nadzor nad revidiranjem, izda odločbo o začetku postopka, po izjavi nadziranke pa še (drugo) odločbo.

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.