140. člen ZRev-2

Ob smiselni uporabi 138. člena ZRev-2 tudi v postopku izreka opomina sklep o začetku postopka mora vsebovati tudi navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih toženka zaključi, da obstaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina. V obravnavanem primeru je toženka v tem smislu v sklep o začetku postopka med dokaze naštela tudi pisne pripombe na osnutek poročila in poročilo o pregledu kakovosti, pri čemer pa je glede na možnost podaje izjave o razlogih za začetek postopka po zadnjem odstavku 138. člena ZRev-2 jasno, da se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka, kar seveda pomeni, da se lahko izjavi tudi o omenjenih dokazih. Tožnik je po presoji sodišča imel zagotovljene vse zakonske možnosti za sodelovanje v postopku in podajanje izjav, ki jih je izkoristil tako po drugem odstavku 74.a člena kot tudi po 104. členu ZRev-2 in tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan pri svoji možnosti izjavljanja. Postopek za izrek opomina je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, za odločanje nadzornega organa v postopkih za izrek ukrepa nadzora pa se po drugem odstavku 102. člena ZRev-2 uporablja, ob odsotnosti drugačnih določil v ZRev-2, zakon, ki

Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj je tožena stranka odločala o izreku ukrepa zaradi tistih dejanj in ravnanj, ki niso zajeta v odločbi o začetku postopka. Zato se tožnik do teh navedb tudi ni mogel opredeliti in se o njih izjasniti, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Agencija za javni nadzor nad revidiranjem je pri odločanju v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezanih obvezni reviziji, kršila drugi odstavek 140. člena ZRev-2, saj je odločala o izreku ukrepa zaradi tistih dejanj in ravnanj, ki niso zajeta v odločbi o začetku postopka. Do teh navedb se tožnik tudi ni mogel opredeliti in se o njih izjasniti, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP.

Postopek izreka ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorjaje urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek tega ukrepa) odloči o začetku postopka. V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oz. po izteku roka za takšno Izjavo) pa odloči o izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se slednja lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka, storjenih do njene izdaje, izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa. Odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, je oprta na dejstva in dokaze, navedene v obrazložitvi odločbe o izreku ukrepa. Z dokazno oceno Agencije se sodišče strinja. Neutemeljen in pavšalen je tožničin ugovor o pristranskem ravnanju osebe, ki je v konkretnem primeru izvajala nadzor in tožničini tožbeni očitki o zavajanju Strokovnega sveta Agencije. Po

V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Tožnik je v Poročilu 1 storil kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 140. člena ZRev-2. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je podana identiteta očitanih kršitev in bistvenih dejstev v odločbi o začetku postopka za izrek opomina s končno odločbo. Bistvo očitkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem se ves čas postopka nanaša na neustrezno preveritev treh postavk v bilanci stanja, in sicer vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, naložbenih nepremičnin ter vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Pri očitkih, da tožnik ni pridobil zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, Agencija vztraja tudi v izpodbijani odločbi, v kateri pa dodatno opredeli kršitve glede na pojasnila, ki jih je dal tožnik v svoji izjavi zoper odločbo o začetku postopka, in odgovori na njegove navedbe. Revizijska pravila predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih revizijskih pravil nujno zadržan. V dvomu mora imeti odločilno vlogo pri razlagi sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.

Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi. Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila. V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138

Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da se izreka izpodbijanih odločb v 2. točki pri očitku, ki se nanaša na dano posojilo družbi B., d. o. o., v bistvenem razlikujeta. V odločbi o izreku opomina je v 2. točki izreka namreč navedeno, da naj bi bil nad družbo B., d. o. o., kateri je A., d. d., dal posojilo, v začetku aprila 2011, to je pred izdajo revizorjevega poročila družbi A., d. d. (poročilo je bilo predano 22. 4. 2011), začet postopek prisilne poravnave. Te trditve (oziroma ugotovitve) v odločbi o uvedbi postopka ni. Zato so utemeljeni tožbeni ugovori, da je podana kršitev drugega odstavka 140. člena ZRev-2, saj je tožena stranka odločala o izreku opomina na podlagi listin oziroma drugih dokazov, ki niso bili navedeni v odločbi o začetku postopka, in se tako tožeča stranka do njih ni mogla izjasniti.

Če se pojavi utemeljen sum, da je revizorka pri revidiranju izkazov družbe delo opravila tako, da ni upoštevala Zakon o revidiranju in MSR, Agencija za javni nadzor nad revidiranjem, izda odločbo o začetku postopka, po izjavi nadziranke pa še (drugo) odločbo.

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.