110. člen ZRev-2

Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze. Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestr

Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, ka

V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Tožnik je v Poročilu 1 storil kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta.

V konkretnem primeru iz revizijske dokumentacije ni razvidno, na podlagi česa je pooblaščeni revizor zaključil, da je višina oblikovanih rezervacij ustrezna (2% letne prodaje), in da so z njimi povezana razkritja skladno z zahtevami Slovenskih računovodskih standardov oziroma ni bila izvedena ustrezna preveritev ustreznosti zneska oblikovanih rezervacij na dan 31. 12. 2013, kar predstavlja kršitev 8. odstavka MSR 230. Tožnikovo stališče, da oceno potrebne višine rezervacij lahko določi poslovodstvo naročnika revizije, ni utemeljeno. Sodišče v tej zvezi soglaša s stališčem tožene stranke, da namen revidiranja in glavni revizorji cilji zahtevajo strokovno presojo ter kritično presojo dokazov, kar pomeni, da njegova naloga ni samo zbiranje dokumentacije in pojasnil, ampak mora zbrano dokumentacijo in pojasnila kritično presoditi v okviru računovodskega poročanja, kar iz konkretne revizijske dokumentacije ne izhaja.

Ker tožnica pri ocenjevanju vrednosti podjetja izbranega načina ocenjevanja ni dopolnila z na sredstvih zasnovanem načinu ocenjevanja vrednosti, kar bi glede na to, da je bilo ocenjevano podjetje holding, morala storiti, ji je Agencija utemeljeno izrekla opomin.

Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. <