27. člen ZMed-A

Glede na to, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče enkrat že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje in glede na to, da gre v obravnavani zadevi, kjer tožnik s tožbo, ki jo je vložil pred več kot letom in pol (in sicer 12.4.2025), uveljavlja pravico do objave popravka, takšna zadeva pa je nujna, na kar kažejo že kratki roki, določeni v ZMed, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo v izjemnih primerih sodišče druge stopnje ne razveljavi s sklepom sodbe prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Glede na to, da se sodišče pri odločanju o pravici do popravka ne ukvarja z resničnostjo ali neresničnostjo objavljenega, so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, s katerimi poskuša toženec prepričati pritožbeno sodišče o resničnosti objavljenega. Res je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da popravek ne sme biti vsebinsko pra

Tožeča stranka zahteva objavo popravka za drugo - to je fizično osebo, ki ni stranka tega postopka, in ne le zase. Na ta način je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek širše, kot sega domet njenega pravnega interesa. Pogoj aktivne legitimacije vsaj v tem delu zahtevka ni izpolnjen. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja in vsebino objave.

ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.

Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.

Ni najti nikakršne procesne kršitve v tem, da je sodišče prve stopnje na isti dan razpisalo dve obravnavi v dveh različnih pravdah med istima strankama. Zahtevek za objavo popravka je utemeljen, ker toženec v popravku, ki je bil sicer nesporno objavljen, ni zapisal naslova popravka in je torej kršil obveznost iz 27. in 28. člena ZMed.

Vsi popravki so objavljeni z istim naslovom, zato ni mogoče razbrati, na kateri članek se nanašajo, niti jih ni mogoče ločiti glede na datum objave, ker je na isti dan objavljenih več popravkov. Besedilo objavljenega popravka je napisano v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tako objavljen popravek (z generičnim naslovom, v pisavi enake velikosti in v enem delu, brez ločenih odstavkov) ni ustrezen. Zaradi nepreglednosti se povprečni bralec težje osredotoča na vsebino, zato je občutno zamegljeno sporočilo popravka.

V primerjavi z objavo, na katero se zahtevani popravek nanaša, sta navedena zapisa oblikovana na enak način kot naslov in podnaslov objave, besedilo, s katerim je tožnica naslovila popravek, pa je v enaki obliki kot ostali del besedila. Toženčev ugovor, da ni spremenil naslova, torej ni utemeljen. Enako velja za sklicevanje na tehnično postavitev; kolikor sega v zakonske obveznosti odgovornega urednika, toženec odgovarja tudi zanjo. Dokazana je nadalje tožničina navedba, da je toženčev odziv objavljen v drugem zavihku kot prvotni članek. Vse navedeno utemeljuje sklep, da popravek ni bil objavljen v taki obliki in na takem mestu, da bi imela njegova objava enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša.

Vse navedbe v toženkinem prispevku se nanašajo na tožničino pridržanje tehnične opreme, temu pa sledi tudi tožničin popravek. Ker je tožnica tako le predstavila svojo plat zgodbe (pojasnila, zakaj je opremo pridržala), je s tem prispevala k argumentirani razpravi.

Bistvo pravice do objave popravka je v tem, da se sliši druga stran (audiator et altera pars). Ni dvoma, da je tožnik upravičen tako do popravka napačnih ali neresničnih navedb v članku, pa tudi do navedbe drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku. To pravico mu daje določba četrtega odstavka 26. člena ZMed. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMed ima vsakdo, kateremu sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, pravico zahtevati brezplačno objavo popravka. Prizadeta oseba ima s tem možnost vplivati na to, kako se predstavi javnosti oz. ima možnost predstaviti svojo plat zgodbe. Kakšna pa mora biti vsebina popravka, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Če se popravek (le) v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena Zmed, kar narekuje zavrnitev zahtevka.

Za presojo o utemeljenosti zahtevka ni odločilno, da je toženka zavrnila objavo popravka s sklicevanjem na drug odklonitveni razlog, kot ga je navedla v pravdi, niti njeno ravnanje po prejemu zahteve za objavo popravka. ZMed ne daje podlage za omejitev ugovorov odgovornega urednika v pravdi, toženkino ravnanje po prejemu zahteve pa ni povezano s presojo v tem postopku, tj. ali so podane morebitne ovire za objavo zahtevanega popravka.

Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 147., 179., 178. člen OZ, 15. in 39. člen Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji - pravico do osebnega dostojanstva tožnika in pravica do svobode izražanja tožencev (svoboda novinarskega izražanja). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik relativna javna oseba zaradi opravljanja uradne funkcije predsednika uprave C., predsednika nadzornega sveta B 1 in B 2 ter ekonoma A., ki je v letu 2011 tudi podal izjavo v parlamentu, ki je bila takrat posneta, v predmetnem prispevku pa kot arhivsko predvajana z namenom predstavitve različnih stališč o deset let trajajočih stečajnih postopkih, v interesu javnosti po informiranosti.

Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed). Četrti odstavek 26. člena ZMe

Bistvo pravice do popravka je, „da se sliši druga stran“, dialog pri prispevku in popravku pa mora biti ustrezno vsebinski, da lahko pri javnosti doseže svoj namen, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so zatrjevana dejstva v popravku sposobna ovreči dejstva v prispevku (sodba VS RS II Ips 69/2021). Zahtevani popravek vsemu temu ustreza, saj je v celoti vsebinski ter ne predstavlja golega zanikanja posameznih navedb v prispevku.

Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila. Nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.

Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.

Kdaj odgovorni urednik odkloni objavo, konkretizira 31. člen Zmed. Ta med drugim našteva, da lahko odkloni, če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja ali prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbujal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu in glede na ta konkretni primer tudi, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje. Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebinsko „popravek“ opredeljuje v ožjem pomenu (z zanikanjem, popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v obvestilu) ter s popravkom v širšem pomenu (z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbuja ali z namenom spodbujanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku). Če zakonska merila niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu ZMed. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti i

Ustavna pravica do odgovora posega v ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Ne sme se sprevreči v pravico do dostopa do medijev. Med obema ustavnima pravica je treba poiskati ustrezno ravnovesje. Pravica do odgovora nastopi šele tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, torej tedaj, ko objavljena informacija terja reakcijo v smeri bistvene dopolnitve.

Pri presoji, ali zahtevani popravek ne ustreza zakonskim kriterijem in so zanj podani odklonitveni razlogi, je treba upoštevati namen pravice do popravka. Prizadeti s popravkom dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku. Tehtanje, kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegel svoj namen, je pogojeno z vsebino prvotno objavljenega besedila oziroma njegovo sporočilnostjo, kar je odvisno od okoliščin posameznega primera. Čeprav na prvi pogled prva dva stavka nista neposredno povezana z vsebino spornih prispevkov, pa se na njih vseeno nanašata. Poudarjanje narave tožnice kot odprte civilno družbene organizacije, ki se ravna po predpisih in lastnih pravilih, posredno odgovarja prikritim očitkom v članku, da je pod vplivom določene politične struje oziroma konkretnega politika, pod vodstvom katerega se denar nenamensko troši oziroma celo izginja, pri čemer se pod vprašaj postavlja celo zakonitost njegove izvolitve. Ne gre torej le za splošna izhodišča poslovanja, temveč za odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze, pri čemer se popravek posebej opredeli tudi do v prispevku izpostavljenih sredstev donatorje

Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje. Ustavna pravica p