33. člen ZMed-A

Zakonska opredelitev popravka in predvideni odklonitveni razlogi upravičenca omejujejo z dveh, nasprotujočih si vidikov. Po eni strani mu nalagajo obrazloženost, vsebinski dialog z obvestilom in argumentirano razpravo, po drugi strani mu prepovedujejo preseganje (ne nujno enoznačno določljive) sporočilne vrednosti obvestila, pretirano dolžino, nesorazmernost, slogovno neustreznost (žaljivost). Iskanje prave mere ni vedno lahka naloga. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica eno od osrednjih vlog v skoraj uro trajajoči, dinamični oddaji, v kateri so bili nanjo s strani različnih oseb naslovljeni številni, raznovrstni in hudi očitki, to velja toliko bolj. Drobnjakarsko osredotočanje na posamezne besede in besedne zveze, za kakršnega se zavzema toženka, bi tako že v metodološkem pristopu rušilo ravnotežje med pravico do objave popravka (40. člen Ustave) na eni ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) na drugi strani ter tehtnico nesorazmerno nagnilo v korist slednjih. Za uravnoteženje teh pravic v konkretnem primeru zadostuje že groba primerjava vsebine in trajanja obvestila ter vsebine in dolžine popravka, ki nedvomno po

Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila. Nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.

V postopku ni bila podana procesna predpostavka za pričetek reševanja tožbe. Obvezne sestavine tožbe vsebuje 180. člen ZPP, ki v drugem odstavku res določa obveznost navedbe vrednosti spornega predmeta le, če je od tega odvisna pristojnost sodišča. Skladno s tretjim odstavkom 30. členom ZPP so za tovrstne zahtevke (objava popravka in objava odgovora po ZMed) pristojna okrajna sodišča. A je navedba vrednosti spornega predmeta, ne glede na navedeno določilo, obvezna skladno s 105.a členom ZPP, ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran, enako kot velja za izrek sodbe. Pri pravočasnosti tožbe po 33. členu ZMed gre za dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati in s tem upravičiti pravočasnost vložene tožbe. Tožnica se do pravočasnosti tožbe v dopolnitvi ni opredelila, že iz tega razloga gre šteti, da pravočasno vložene tožbe ni niti zatrjevala,

V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.

Bistveno vprašanje je, ali gre pri spletni objavi članka, ki se morebiti kasneje spremeni ali dopolni, za eno samo objavo ali pa vsaka kasnejša sprememba (dopolnitev) pomeni novo objavo. Če pri klasičnih medijih (kot je npr. časopis) objave, ko je enkrat dana v javnost, ni več mogoče spreminjati in popravljati, pa je pri sodobnih medijih, kot je npr. objava na spletnem portalu, ves čas možnost, da se besedilo spreminja in po potrebi dopolnjuje. Npr. ena oseba prebere obvestilo takoj po objavi na spletu, druga pa nekaj ur kasneje, ko je bila vsebina že nekajkrat spremenjena in dopolnjena. Nemogoče je trditi, da sta obe osebi prebrali isto obvestilo, ampak gre po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru za več objav. V tem delu je zato potrebno pritrditi tožeči stranki, da objava vsake spremembe obvestila pomeni novo objavo. Ključno je namreč, da v tem primeru objava pomeni, da je dan prispevek v javnost, ki od objave naprej do njega prosto dostopa.

Tožnik z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča, da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper njega, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci. Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.

V obravnavanem primeru ne gre za očitno pomoto ali oblikovno neskladnost zahtevkov, pač pa za vsebinsko razliko med besedilom popravka, ki so ga tožniki zahtevali od toženke pred pravdo, in besedilom popravka, ki so ga nato terjali s tožbo. Odločitev o tem, ali bo popravek objavljen, je vedno najprej v rokah odgovornega urednika. Vnaprejšnje sklepanje tožnikov, kako bi se toženka odzvala na zahtevo po objavi popravka, če bi vključevala tudi sporno poved, ni sprejemljivo. Kdor zahteva objavo popravka, sme vložiti tožbo zoper odgovornega urednika šele potem, ko odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, ki je določen z zakonom.

Tožeča stranka s tožbo zahteva popravek članka, ki ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, zato upoštevaje sodno prakso iz tega razloga zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

Z izrazom popravek v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZMed ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oz. popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oz. prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Vložitev izvensodnega zahtevka za objavo popravka od odgovornega urednika po določilih ZMed, ne pomeni sodnega postopka, zato ji za to obliko pravne pomoči, brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti.

Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed. Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.

Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z osebo, ki jo je v času odsotnosti nadomeščala) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga. Zakon načina vročanja zahteve za objavo ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemale navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči.

Objavo popravka mora prizadeti uveljavljati neposredno od odgovornega urednika. Do sodnega varstva je upravičen, če odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, določen z ZMed.

Za sojenje v sporih za objavo odgovora ali popravka (33. člen ZMed) so pristojna okrajna sodišča. Določba 367. člena OZ varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.

Bistvo pravice do popravka po 26. členu ZMed ni v popravljanju napačnih dejstev, temveč v pravici prizadete osebe, da se na navedbe odzove. Zato se ne presoja, ali so bile navedbe v obvestilu resnične in tudi ne, ali je vsebina popravka resnična. Sodišče presoja le, ali bi bil odgovorni urednik dolžan objaviti popravek ali pa so obstajali razlogi, ki ga takšne zaveze razbremenijo.

Dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank ne more iti na račun prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka. Če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe.

Zavrnjena objava odgovora na sporno pismo ne predstavlja deliktnega ravnanja tožene stranke, iz katerega bi izvirala kakršnakoli škoda za tožečo stranko. Slednja bi lahko dosegla objavo svojega odgovora skladno s posebnim postopkom sodnega varstva.

V postopku za objavo popravka zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je ZMed ne predvideva. V tovrstnih pravdah odgovorni urednik medija ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika, je dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Presojati je treba tudi kraj vročanja sodnih pisanj; vročanje se opravi na delovnem mestu oziroma sedežu uredništva oziroma na naslovu, ki je vpisan v razvid medijev, ne pa na njegovem zasebnem naslovu.

ZMed določa, da je pasivno legitimiran za tožbo za objavo popravka objavljenega besedila odgovorni urednik, ki je vpisan v razvid medijev (v razvid medijev je vpisano ime in priimek odgovornega urednika in sedež uredništva oz. odgovornega urednika, ne pa njegovo stalno prebivališče), zato je treba tožbo vročati na naslov sedeža odgovornega urednika.

Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora. Pri uveljavljanju pravice do objave gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena URS in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami.