35. člen ZMed-A

Tožeča stranka zahteva objavo popravka za drugo - to je fizično osebo, ki ni stranka tega postopka, in ne le zase. Na ta način je tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek širše, kot sega domet njenega pravnega interesa. Pogoj aktivne legitimacije vsaj v tem delu zahtevka ni izpolnjen. Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja in vsebino objave.

Zakonska opredelitev popravka in predvideni odklonitveni razlogi upravičenca omejujejo z dveh, nasprotujočih si vidikov. Po eni strani mu nalagajo obrazloženost, vsebinski dialog z obvestilom in argumentirano razpravo, po drugi strani mu prepovedujejo preseganje (ne nujno enoznačno določljive) sporočilne vrednosti obvestila, pretirano dolžino, nesorazmernost, slogovno neustreznost (žaljivost). Iskanje prave mere ni vedno lahka naloga. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica eno od osrednjih vlog v skoraj uro trajajoči, dinamični oddaji, v kateri so bili nanjo s strani različnih oseb naslovljeni številni, raznovrstni in hudi očitki, to velja toliko bolj. Drobnjakarsko osredotočanje na posamezne besede in besedne zveze, za kakršnega se zavzema toženka, bi tako že v metodološkem pristopu rušilo ravnotežje med pravico do objave popravka (40. člen Ustave) na eni ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) na drugi strani ter tehtnico nesorazmerno nagnilo v korist slednjih. Za uravnoteženje teh pravic v konkretnem primeru zadostuje že groba primerjava vsebine in trajanja obvestila ter vsebine in dolžine popravka, ki nedvomno po

Bistveno je, da inkriminirani prispevek ne očita ničesar tožnici, temveč kvečjemu E. D. (in morda njenemu možu), zato je podan razlog za zavrnitev zahtevka iz drugega odstavka 35. člena ZMed (ni prizadeta pravica ali interes tožnika).

Ustavna pravica do odgovora posega v ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Ne sme se sprevreči v pravico do dostopa do medijev. Med obema ustavnima pravica je treba poiskati ustrezno ravnovesje. Pravica do odgovora nastopi šele tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami, torej tedaj, ko objavljena informacija terja reakcijo v smeri bistvene dopolnitve.

Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje. Ustavna pravica p

Zavrnitev popravka iz razloga nejasnosti bi bila utemeljena le, če bi se nanašala na pojasnila glede bistvene vsebine popravka ali če bi bilo celotno besedilo popravka tako konfuzno, da bralec ne bi mogel ugotoviti, v čem in s čim popravek objavljeno obvestilo sploh izpodbija. Zaradi nejasnosti posamezne povedi, ki sporočilnega jedra popravka ne zadeva, objave popravka ni dopustno zavrniti.

Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da kritike dela javne agencije, ki izvaja tehnično-strokovno podporo (izračun pokritosti) upravnemu organu, ki odloča o izdaji soglasja pri medijskih prevzemih in za katero ni značilno politično odločanje, ni mogoče enačiti s kritiko dela državnih organov. Vsebina in namen pravice do popravka je, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interese prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče, pri tem pa je institut objave popravka ločen od vprašanja, kaj je resnično. Pravilna je ocena, da obravnavano besedilo popravka ni objektivno žaljivo in ima sporočilni učinek zanikanja oziroma dopolnjevanja novinarjevih navedb v članku in ne žaljivega obračunavanja.

V nasprotju z določbo 1. odstavka 35. člena ZMed je, če tožeča stranka s tožbo delno skrči med tem predsodno podano zahtevo popravka toženi stranki. Po 2. alineji 1. odstavka 31. člena ZMed so razlog za odklonitev objave popravka tudi, če te navedbe ne predstavljajo zanikanja navedb v obvestilu ali ne predstavljajo nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v obvestilu.

Sodna praksa se je glede pravnega standarda (ne)sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom že večkrat opredelila. Za presojo ni odločilnega pomena količinska primerjava besedil in preštevanje vrstic, besed, znakov itd., ampak mora biti v vsakem konkretnem primeru narejena tudi vsebinska presoja obvestila in popravka. V konkretni zadevi pa ne le vsebinska, ampak tudi količinska primerjava ne pokaže takšnega nesorazmerja v dolžini obeh tekstov, ki bi bil lahko razlog za zavrnitev objave popravka

Določb ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da bi šteli, da je tožba z zahtevkom za objavo popravka nesklepčna, če tožnik v samem tožbenem zahtevku ne navede imena prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave. Pravica do popravka, ki je zagotovljena v 40. členu Ustave, omejuje svobodo izražanja (39. člen Ustave) pa tudi pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Dolžnost sodišča je, da najde pravo ravnovesje med navedenimi pravicami in interesi. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga, da so zgoraj navedene določbe ZMed namenjene temu, da odgovorni urednik iz zahteve, ki jo nanj naslovi prizadeti, in kasneje iz tožbe jasno razbere, na katero obvestilo v katerem članku oziroma oddaji se popravek nanaša. Res je, da vsebine samega popravka odgovorni urednik ne sme spreminjati in dopolnjevati. To pa ne pomeni, da v primeru, ko so ime prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave navedeni v tožbi, v samem tožbenem zahtevku pa ne, odgovorni urednik tega ne sme povzeti v uvodu objave.

V postopku za objavo popravka zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je ZMed ne predvideva. V tovrstnih pravdah odgovorni urednik medija ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika, je dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Presojati je treba tudi kraj vročanja sodnih pisanj; vročanje se opravi na delovnem mestu oziroma sedežu uredništva oziroma na naslovu, ki je vpisan v razvid medijev, ne pa na njegovem zasebnem naslovu.

Napačni pravni pouk pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, saj je glede na določilo 1. točke 27. člena ZMed nedopustno sleherno poseganje sodišča v vsebino popravka.

Če odgovorni urednik ne obvesti osebe, ki je zahtevala objavo popravka, da ne bo objavil popravka iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 31. člena ZMed in popravek objavi, pa tudi v pravdi ne ugovarja, da popravka niti ni bil dolžan objaviti, ker je bil podan eden ali več razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed, sodišče ni pooblaščeno ugotavljati ali gre za popravek, ki ga odgovorni urednik ne bi bil dolžan objaviti.

Namen objave popravka ni dati zadoščenje (satisfakcijo) za škodo zaradi domnevno neresničnih trditev o dejstvih, temveč je omogočiti objektivizacijo opisa nekega dogajanja ali stanja. Pravica do popravka pa ne sme voditi do nastanka nove škode zaradi žalitev, ki bi jih storil upravičenec do popravka.

Tožnikovo ime je navedeno v naslovu članka in tudi vsebina se tiče pretežno tožnika, njegovega poslovnega delovanja (zastopanja gospodarskih družb), povezanosti z drugimi osebami in možnega izkupička, ki bi ga lahko dosegel v primeru prodaje določenih zemljišč. Že zgolj to kaže, da je pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed izpolnjen.

Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.

S člankom nista bila prizadeta tožnikova pravica ali interes, zato je utemeljeno zavrnjen zahtevek za objavo popravka. Z delom drugega članka bi bila lahko prizadeta tožnikova pravica ali interes, vendar zahtevani popravek ne vsebuje izrecnega zanikanja nasprotnega dejstva ali dopolnitve edine sporne trditve. Vsebina tega popravka ne izpolnjuje kriterijev iz četrtega odstavka 26. člen ZMed.

Kršitev dolžnosti odgovornega urednika, da prizadetega v roku 24 ur po prejemu popravka obvesti, kdaj bo objavljen zahtevani popravek oziroma, da zavrača zahtevo (8.odstavek 27. člena ZMed), prekršek po določbi 148.a člena ZMed, nima pa ta kršitev nobenih civilnopravnih sankcij, za kar se zavzema revident.

Kumulativna pogoja za objavo popravka po 26. člena ZMed sta objava neresnice v članku in da je z objavo te neresnice prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se članek nanaša. Članek je potrebno vsebinsko ocenjevati le kot celoto in ne po njegovih parcialnih delih, zlasti ne samo po njegovem naslovu in uvodu.

Zahtevek za popravo, gledan kot celota, ki vsebuje delno mnenjske navedbe tožeče stranke, delno ponovitev tistega, kar je bilo povedano v prispevku, in delno (nebistveno) dopolnitev, nima narave popravka v smislu 4. odstavka 26. člena ZMed. Z objavo popravka ne bi bil dosežen njegov namen, saj se z njim objavljeno obvestilo vsebinsko ne popravlja ali bistveno dopolnjuje.