Firmsko pravo

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a č

Po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 ima družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prek registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Navedena materialnopravna določba torej pove, kdo je subjekt uveljavljanja materialne pravice (na opustitev uporabe firme in njen izbris iz registra) in kdo je subjekt zatrjevane obveznosti in s tem ureja materialnopravno razmerje med njima. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je tožeča stranka v sodni register vpisana s firmo PEKO, tovarna od 2. 12. 1974 dalje, njena skrajšana firma pa se glasi PEKO d.d. - v stečaju, tožena stranka pa se je v sodni register vpisala kasneje kot tožeča stranka in sicer dne 14. 6. 2016 s skrajšano firmo PEKO KOOPERATIVA z.o.o., pri čemer je dejavnost obeh enaka: proizvodnja obutve. Pritožbeno sklicevanje na izvorno avtorstvo fantazijskega dodatka firme PEKO se tako v zvezi s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper toženo stranko, izkaže kot nerelevantno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, d

Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da beseda BURIN nima razlikovalnega učinka, vendar ga tudi ne more imeti. Gre namreč za generični pojem, saj ima beseda BURIN ustaljen pomen, ki označuje vrsto vetra v Jadranu. Zaradi svojega splošnega pomena beseda BURIN (zlasti na področju navtične dejavnosti) ne more imeti razlikovalnega učinka in kot taka ne uživa varstva firme. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje ocenilo, da lahko samo odpravi kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav za to niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer z ugotovitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe izdati zamudno zavrnilno sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe iz 6. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na seji samo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Dodatna oznaka PLUS je razlikovalni element med enim in drugim imenom in s to oznako se po stališču prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožnik ni uspel ovreči, jasno razlikuje od firme, ki te oznake nima. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da pritožnik nasprotuje spremembi firme zaradi spornih razmerij poslovanja družb po razdružitvi družbe LEKA d. o. o. Temu pa registrski postopek, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, ni namenjen. Ker ima pritožnik možnost svoje zahtevke, ki varujejo firmo (na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino), uveljavljati s tožbo, mu z odločitvijo registrskega sodišča ni odvzeta pravica do sodnega varstva.

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Firma tožene stranke se po sestavini TPS jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke, ki vsebuje še dve sestavini in sicer Hidria in Klima. Zato je že na tej ravni zaznavanja viden razlikovalni element obeh sestavin skrajšane firme tožeče stranke, to je Hidria in Klima od sestavine skrajšane firme tožene stranke, to je TPS. Razlikovalne sestavine obeh skrajšanih firm so očitne tudi, če gre za krog istih potrošnikov. Zato kratica IMP ne bi utegnila spraviti v zmoto drugih oseb glede vrste ali obsega poslovanja.

V sklepu prvostopenjskega sodišča je bila tožena stranka označena napačno kot 1.) J. P. in kot 2.) L. P. J. s.p.. Firma L, PJ s.p., označuje (opredeljuje) JP, torej fizično osebo. Edina oseba, ki je na strani tožene stranke udeležena v postopku, je torej JP. Tako jo je treba tudi označevati.

Bolj kot je zgodnejša znamka razlikovalna, večja je verjetnost zmede, pri čemer je vir zmede lahko izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki ga uživa v javnosti, se pravi ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (poznanost). Uspešna registracija firme ne izključuje možnosti posega v tujo znamko.

Za vpis pravnoorganizacijske oblike zavoda v sodni register je treba kot materialnopravni predpis upoštevati Zakon o zavodih (ZZ). ZZ pa v 13. čl. ureja obvezne in izbirne vsebine, ki jih vsebuje ime zavoda. Tako je obvezna vsebina imena zavoda označba, ki navaja na dejavnost in sedež zavoda (1. odst. 13. čl. ZZ). Ime zavoda lahko vsebuje ime ustanovitelja (2. odst. 13. čl. ZZ), sestavni del imena je lahko tudi znak ali grafična oblika imena (5. odst. 13. čl. ZZ). Ime ustanoviteljice zavoda je H., priimek pa P. - S.. Ker po 2. odst. 13. čl. ZZ ime zavoda lahko vsebuje ime ustanovitelja, je neutemeljeno pritožnikov sklicevanje, da je podvojitev soglasniške črke sredi besed nn, mogoča samo na takoimenovani morfemski meji (npr. oddati, brezzračen ipd.) Ker samo ime ustanoviteljice vsebuje podvojitev soglasniške črke sredi besede nn, je v skladu z 2. odst. 13. čl. ZZ. Kot opisani znak pa je dopusten tudi kot sestavni del imena zavoda. Za razliko od angleškega jezika je res v oblikoslovju slovenskega jezika neznana končnica S. Vendar pa jo je možno uporabiti, če je to znak v smislu 1. odst. 42. čl. ZIL-1.

Izjema od pravila, da mora firma biti v slovenskem jeziku je predpisana tudi v 2. alineji 3. odst. 20. čl. ZGD, saj se lahko uporablja firma v tujem jeziku, če gre za uporabo mrtvega jezika. V Velikem slovarju tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, stran 439 je pri besedi Herbarij navedeno, da izvira iz latinske besede Herba, kar pomeni zelišče. V Slovarju tujk, avtorja Stanka Bunca, Založba obzorja Maribor 1998, pa beseda Herba v latinščini pomeni rastlina. Po oceni sodišča druge stopnje, gre pri uporabi imena Herbal za uporabo latinskega (mrtvega) jezika, ne glede na to, da je predlagatelj pridal besedi Herba še črko l. Zaradi pridane črke namreč beseda Herba še vedno pomeni v latinskem izvoru rastlino.

1. odst. 21. čl. ZIL je izključeval kršitev blagovne znamke, če je v gospodarskem prometu (med drugim) uporabljena firma drugega. Tega določila ne gre širiti na uporabo npr. le fantazijskega dodatka v firmi. Takšno nastopanje na trgu namreč ni uporaba firme, ki kot ime družbe (1. odst. 12. čl. ZGD) služi ločevanju od ostalih družb, ne pa za ločevanju enakih ali podobnih proizvodov oz. storitev (prim. 1.odst. 21. čl. ZGD in 1. odst. 17. čl. ZIL/93). Za presojo dobrovernosti sporne registracije odgovor na vprašanje, ali je bila znamka tožeče stranke uporabljena na trgu v Sloveniji, ne more biti pravilno izhodišče. Namreč, dobrovernost predpostavlja, da tožena stranka ni poznala sporne znamke tožeče stranke. Zaznavanje pa ni in ne more biti omejeno z državno mejo.

Sodišče druge stopnje je na podlagi vpogleda v računalniško vodeno bazo sodnega registra ugotovilo, da v Sloveniji nikoli ni obstajala druga pravna oseba s firmo "S...", zato zaključuje, da je kljub nekaterim pomanjkljivostim v oznaki dolžnika identiteto le-tega mogoče zanesljivo ugotoviti.

Uporaba samih geografskih imen mest (in vasi) v firmi gospodarske družbe praviloma ni prepovedana.

Družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, ima pravico vložiti tožbo na opustitev uporabe firme in njen izbris iz sodnega registra. Še dodatek je tak, da bi utegnilo priti do zamenjave firme tožeče stranke s firmo tožene stranke. Višji tožbeni zahtevek (na opustitev uporabe dejavnosti tožene stranke in pravno organizacijske oblike ter na izbris teh elementov firme iz sodnega registra) pa ni utemeljen.