12. člen ZGD-1

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a č

Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic. Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi inform

Ključni razlikovalni element kapitalskih družb (smiselno se uporablja tudi za zadrugo) je dodatna sestavina firme iz 13. člena ZGD-1 (tako imenovani fantazijski dodatek). Zakon v prvem odstavku 21. člena zahteva, da se mora firma družbe (zadruge) jasno razlikovati od firm drugih družb. Načelo izključnosti firme ne zahteva samo, da firme družb ne smejo biti enake, ampak morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave.

Pogoji za registracijo gospodarske družbe in samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z razlikovanjem firme med posameznimi družbami, ki opravljajo dejavnost varovanja, so določeni v ZGD-1 in ne v ZZasV-1.

Dodatna oznaka PLUS je razlikovalni element med enim in drugim imenom in s to oznako se po stališču prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožnik ni uspel ovreči, jasno razlikuje od firme, ki te oznake nima. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da pritožnik nasprotuje spremembi firme zaradi spornih razmerij poslovanja družb po razdružitvi družbe LEKA d. o. o. Temu pa registrski postopek, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, ni namenjen. Ker ima pritožnik možnost svoje zahtevke, ki varujejo firmo (na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino), uveljavljati s tožbo, mu z odločitvijo registrskega sodišča ni odvzeta pravica do sodnega varstva.

Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“. Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.

Neustrezna označba dejavnosti v firmi (nazivu) dolžnika ob hkratnem pravilnem zapisu njegovega fantazijskega imena in pravnoorganizacijske oblike na sodni pošiljki ni okoliščina, ki bi bila vplivala na pravilnost vročitve sklepa o izvršbi dolžniku.

Firma pritožnice vsebuje v navedbi firme dejavnost: „storitve, trgovina, proizvodnja“, firma subjekta vpisa sprememb v sodni register pa: „financiranje“. Za registrski preizkus načela izključnosti firme je zadosti ugotovitev o jasnem razlikovanju med oznakami, ki nakazujejo na dejavnost, kljub dejanski podobnosti fantazijskega imena (S. in S. 2). S tem pa ni izključena možnost, da udeleženka svoje stališče uveljavi s tožbo, s katero lahko zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino.

S 13. členom ZGD-1 je uzakonjeno načelo resničnosti firme. To pomeni, da mora firma družbe obsegati samo resnične značilnosti (lastnosti) družbe in da ne sme obsegati zavajajočih sestavin, ki bi lahko zavajale poslovne partnerje družbe oziroma druge subjekte na trgu, na katerem družba posluje. Z vpisom predlagane firme „Železniško gospodarstvo LJ d.o.o.“ pri pritožniku bi predlagana firma vzbujala napačen vtis da gre prav za družbo, ki jo opredeljuje 11.c člen ZZelP.

Napačno je stališče, da zgolj glede na različno materialnopravno podlago, ki ureja pravno organizacijske oblike gospodarske družbe in zavoda je dopustno, da uporabljata gospodarska družba in zavod enake sestavine v svojem nazivu. Določba 13. člena ZGD-1 kot rečeno določa, da sestavine firme ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe ali bi kršile pravice drugih oseb. Pri tem so kot druge osebe mišljeni različni subjekti, tudi zavodi in ne le gospodarske družbe.

Dejstvo, da je bil v kreditni pogodbi poleg sicer pravilno navedene firme tožeče stranke, naveden napačen sedež, ne pomeni, da je bila označena druga oziroma neobstoječa pravna oseba. Dejstvo, da tožeča stranka v opominih ni povsem pravilno izračunala višine obveznosti tožene stranke (v nasprotju z zakonom je obrestovala tudi zapadle in neplačane obresti), ne vpliva na upravičenost tožeče stranke do plačila stroškov opomina. Dejstvo, da je opomine izdelala podružnica oziroma da v njih ni naveden pravilen sedež pravne osebe, pa tudi ne more imeti za posledico „ničnosti“ opominov, saj sme (tudi) podružnica opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba.

Čeprav je kartica TLS sestavljena iz začetnic besed, ki označujejo dejavnost družbe (transport, logistika in skladiščenje oziroma storitve), pa sama kratica ni generični pojem, zato lahko predstavlja fantazijski dodatek kot dodatno sestavino firme iz 13. člena ZGD-1.

V 407. členu ZGD-1 je določeno, da mora družba po vpisu začetka likvidacijskega postopka v register v svoji firmi uporabljati pristavek "v likvidaciji". Samo to dejstvo pa, kot pravilno navaja pritožba, pomeni razlikovanje družbe, ki je v likvidacijskem postopku od drugih družb, sporočilo javnosti, da ima družba v tem postopku spremenjene cilje, da družbo vodijo drugi organi. Pri tem pa ne gre za spremembo firme in za uporabo omenjenega pristavka tudi ni treba spremeniti statuta ali sprejeti potrebnega sklepa skupščine. Samo dejstvo, da ni opravljena poočitba glede likvidacije podjetja, ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ki so predmet prodaje, namreč ne morejo pomeniti ovire za predlagano vknjižbo lastninske pravice na kupca.

Če so izpolnjeni zakonski znaki iz 48. člena ZIL-1, je lahko pravica iz znamke, ki jo nedvomno v okviru zaščitene blagovne znamke Centreks tožeča stranka ima, omejena. V postopku odločanja o pogojih za izdajo začasne odredbe mora sodišče tehtati, ali več razlogov govori za obstoj teze tožene stranke, da ji tožeča stranka na podlagi 48. člena ZIL-1 ne more prepovedati označbe vrste storitve, ki jo tožena stranka poimenuje Centreks ali govori več razlogov za to, da ne gre za takšno označbo, ki bi označevala vrsto storitve.